Gostilna Pri Kuklju
pri sveži potici in gluhih štrukljih, že od 1790
- sobota - nedelja 12.00 - 17.00
- ponedeljek - petek zaprto
- T: +386 1 788 9098
- T: +386 31 304 400
- E: gostilna.kukelj@siol.net
- www.prikuklju.si
Margareta Damjanič
Gluhi žganci in pehtranka velikanka
Če so kaj res slovenske jedi, potem so to potice in štruklji! A zakaj je potem le en Kukelj in zakaj so gluhi žganci in pehtranka velikanka le v soboto in nedeljo? Zakaj je le pri Kuklju potica le sveža? Ker je pečena, ko prvi gostje pridejo na kosilo, in je zmanjka že popoldne … Zakaj je le pri Kuklju orehova potica le za praznike, drugje pa ali celo leto ali pa sploh ne … Zakaj le pri Kuklju ne poslušajo gostov, ki hočejo sredi avgusta ocvirkovko, pa čeprav kolin ne bo pred novembrom … Zakaj je le pri Kuklju ob račjih prsih, ki se kopajo v lastnem in še pomarančnem soku, kostanjev štrukelj … Zakaj je le pri Kuklju ob svinjskem fileju z gorčičnimi semeni, ki ima tako rad sušene jabolčne krhlje iz stare peči na drva iz bližnjega Gradeža, še rumenjakov štrukelj … Zakaj le pri Kuklju ajdov štrukelj s skuto spremlja tele od jelena v divjačinski, a ne težki, temveč v lahki omaki … Zakaj so le pri Kuklju štruklji lahko tako gluhi in tako vzhajani, napihnjeni, penasti, mehki, voljni, da na sebi ne potrebujejo ničesar drugega kot le malo opraženih drobtin in zraven žlico pečenkine omake … Zakaj tudi drugje vsako jutro ne vstanejo ob štirih, da zamesijo potico iz poltretjega kilograma moke in 22 rumenjakov, če je to res naša, slovenska, največja specialiteta?!
Že od 1790 se je šlo h Kuklju na ajmoht, vampe, golaž, pisan kruh in štruklje. Že od babice Lojzke je pri Kuklju telerflajš. In od 2009 že šesta generacija Kukljev, Margareta Damjanič, brat Andrej in sestra Petra, dokazuje, da so najboljši štruklji gluhi, najboljša gobova juha je od cvička pijana, najboljša pečenka je iz vratu in najboljše so Kukljeve potice!
Le potice in štruklji? Ne, pač pa je pri Kuklju ob znameniti cerkvi z dvema zvonovoma sredi Velikih Lašč vse hišna specialiteta! Ko vstopiš, diši po jurčkovi juhi, z majhnimi maščobno-zeliščnimi očesi, z ravno prav kisle smetane, da ni bela, z drobno zrezanim krompirjem, ki jo zgosti, z jurčki, ki so čvrsti, saj se je njihova letina pravkar začela. In, seveda ter predvsem, z njihovim vonjem, ki ga je polna vsa kukljevina. Toda, saj dobre gobove juhe kuhajo na Slovenskem še marsikje, tudi drugi gobe nabirajo, ne le odmrzujejo, in ne pomagajo si vsi z vrečkami ter moko. Zakaj je prav Kukljeva nekaj posebnega? “Naša je s cvičkom! On jo najboljše okisa.”
Rad Dobrojem priporoča
Vstopiš pred šank, toda diši po ocvirkovki. Sedeš v črno kuhinjo, toda pogrinjki na mizah so fini in gorijo le sveče. Iščeš jedilni list, a je le tabla za vrati. V tristo let stari hiši sredi Velikih Lašč je tradicionalno, domače in pristno, toda hkrati tako drugače, da so pri Kuklju žganci gluhi, štruklji narisani, kruha je več kot v pekarni, potica pa je le sveža. Sem ne vozi avtocesta in tukaj še ni množičnega turizma, toda poznati Primoža Trubarja, Frana Levstika, Josipa Stritarja in Jožeta Javorška je premalo, če nisi poskusil tudi Kukljeve potice. Ker so nam Velike Lašče dale slovenski jezik, znamo slovensko. Ker sredi Lašč, najsi bo ime po strešnem ”kukerlu” ali po šepavem ”kukljanju” že od 1790 tradicija nekaj velja, znajo pri Kuklju kuhati najboljše štruklje in peči najboljše potice.
Vinski list
Dedek je bil pek, Margareta Damjanić pa ne le rada peče, temveč je tudi šolana someljejka, ki v stari kleti sicer nima veliko (30) etiket, a so skrbno izbrane iz vseh treh vinskih dežel, da ujamejo Kukljeve slovenske jedi.
Prostor
V tristo let stari hiši se pod kamnitimi oboki na ognjišču črne kuhne nabirajo spomini, na muzejsko žlahtnem in masivnem črnem lesenem stropu pa vonjave dobrot vseh šestih Kukljevih generacij. S trga ob znameniti cerkvi stopiš dobesedno za šank in za stalnim omizjem po maši pozdraviš domačine. V večji jedilnici ti dober tek vošči Primož Trubar, v manjši pod oboki pa na okenski polici že sedma generacija.
Posebnosti
kavarna in slaščičarna, potice
