Restavracija
Elegantna restavracija z velikimi in marmornimi mizami, z družabnostjo atrijskega vrta in intimnostjo predelnih sten, s pšeničnimi klasi, razstavnimi slikami, visokimi fikusi in prestižnima keramičnima kolesoma.
Poslovno središče
V poslovnem središču trajnostne zgradbe z veliko naravne svetlobe in razgleda zaseda Klas na robu nakupovalnega BTC mesta pritličje ‘devetih nadstropij poslovnih prednosti’.
Klas
Pšenično klasje in dober pršut. Na majhnem in ličnem stojalu pozdravi chef z narezkom: po dve rezini zašinka, pancete in dveh vrst salame. Najlepše diši in se topi panceta, radovednost, čigavi sta, pa burita tudi salami. Kruh je sveža fokača, ki dobro pivno vrhunsko (hrvaško) oljčno olje (Dimnik).
Rezine brancina
Rezine brancina, marinirane v soli in citrusih, pomaranča in grenivka, kapre, čili. Še dovolj surovosti, da je mariniranje brancinu okrepilo le sočnost in ga ni skuhalo. Ker se grenkobi in pekočini chefi raje izognejo, češ da nas je jedca tega strah, to ni le običajni karpačo, saj vsaj skuša dokazati, da je strah, tako pri chefih kot pri jedcih, votel.
Rezine govedine
Marinirana govedina Klas, domača majoneza s kaprami, kocke govejega fileja, vložena rdeča čebula, zorjeni sir Parmigiano Reggiano, nariban črni tartuf. Ne piše karpačo, ker res ni to. Poudarek je na mesnosti, ki jo tartufna aromatika le še spodbuja. Rezine in kocke govedine ponujajo tudi primerjavo teksture, ki se na jeziku ne le otipa, temveč okusi. Da ni le mesnost, doda čebula potrebno kislino.
Raviol in tartufi
Raviol nadevan z rikoto in špinačo, z rumenjakom in tartufi. Jed nadgradijo tartufi, čeprav črni, ki pa imajo pozimi dovolj moči, da velik raviol z veliko nadeva in rumenjakovo omako zbudijo iz dolgčasa.
Rižota in kozice
Popečene kozice, nduja, rižota s kremo korenja in ingverja. Klas se trudi znane in popularne jedi pripraviti malo bolj fino in ‘po naše’. Ne trudi se presenečati in preveč izzivati. Razen pri rižoti z ndujo … Žafranova, milanska, rižota je bila chefu Slaku všeč že v Maximu, a zdaj je ne dela več tako haute, s foie gras in tartufi, temveč bolj ljudsko, s pikantno sušeno klobaso s čiliji (iz Kalabrije) in z všečnimi, široko uporabnimi, kozicami. Ravno ta ‘ljudskost’ pa prijetno preseneti, saj v fini ljubljanski restavraciji ne pričakuješ, da bo slika tako ‘mastna’, okus tako pikanten (nduja in ingver), riž pa tako pravilno rižotast. Ampak je vredno korajže, saj je to jed, za katero se velja na začetek Letališke odpeljati kar z bicikLJem, pa četudi nima okvirja iz keramike.
Brancin in hobotnica
File brancina, pečen na koži, popečena hobotnica, krompirjev pire, hladna peperonata, omaka iz školjk. Čeprav se v Klasu ribe po jedilnici raje vozijo na vozičku, da imajo v velikih pekačih dovolj prostora celi divjaki, je tudi ‘le’ file lepo pečen, da ni zgolj hrustljav po koži, temveč je pravilno, a point, ogreto tudi njegovo nežno meso. Ker se je hobotnica dovolj dolgo in počasi kuhala, je pod ribo mehka tudi po karamelizaciji v ponvi. Ampak to od dobrega chefa pričakuješ in to je Klasova specializacija. Zato, kar še posebej razveseli, je ‘navadni’ krompirjev pire, ki je še prav po ‘staro’, visoko-francosko, stepan z res izdatno količino masla; ob njem pa peperonata, kot klasična spremljevalka tako pečenega ribjega življa, ki pa jo kuharji velikokrat za tovrstne namene po nepotrebnem pogrejejo.
Rossini
Goveji file, rezina gosjih ali račjih jeter popečena v ponvi, brioš popečen na maslu, sveže nariban tartuf, madeira omaka. Ko je pred teboj tako oblit krožnik in na njem tako v višino segajoč turnedo, se nostalgija ne more upreti misli: ”Takšnih pa, žal, ne delajo več!” Čeprav je njegova cena ponosna, ali pa ravno zato, je to tisti steak, ki si ga vsak pravi ljubitelj debelih kosov govejega mesa želi za rojstni dan. Ne mokre, temveč goveje sanje, skratka. Zaradi tega je Klasov rossini vreden spopada, v katerem smo vsi zmagovalci: zamaščena jetra, ker so lepo popečena v rjavem maslu (beurre noisette), da se tartufjii opilki sočno topijo na sredici; goveji file, ker ga je za polovico najdebelejšega dela pljučne (chateaubrianda), opečen pa je tako kot si je mojster Casimir Moissons zamislil že v 19. stoletju za velikega skladatelja in dobrojedca Gioachina Rossinija, torej po angleško, ‘krvavo’, rdeče; za omako, ker je španska mesna obogatena z Madeiro in dovolj pogreta, da ni kisla; in seveda za jedca, ki se s takim ‘zrezkom’ nato ukvarja vsaj pol ure. Ker je turnedo Rossini najbolj znani (in) dekadentni steak na svetu, ima Klasov kar nekaj argumentov, da si ta sloves pridobi v Ljubljani!
Tiramisu
Čeprav je ‘tiramisu po naše’, je strah, da bo tudi Klas original spremenil na slabše, odveč. Pravzaprav ‘po naše’ pomeni ravno to, kar je pomembna prvina pravega, torej ne-našega, tiramisuja. Točno tako kot v Klasu imajo Italijani radi, da se servira njihov tiramisu, iz tako lepe, po-bakrene, posode-pekača, in z vprašanjem: ”Koliko želite?” Je lepa predstava za gosta, ki je tudi nadaljevanje ne razočara, saj je pravi tiramisu iz pravega sira mascarpone, s prav napitim biskvitom, s prav nežnim kavnim okusom in s pravim čokoladnim posipom.
Creme brulee
Ker je creme brulee pravi, je potemtakem crème brûlée. Tudi sveže jagodičevje (ribez, jagoda, borovnice), čeprav februar ni njihov najljubši mesec, je boljša spremljava od čipk, kremic, penic, omak, prelivov in slikarskih navdihov, ki sicer spremljajo tako popularne in zato povsod prisotne sladice.
