Uno s piko
Uno je v Murski Soboti pravzaprav due, saj je drugi lokal gostilne Rajh (5 sončkov). Pri nas ni ravno običaj, da bi vrhunske gostilne imele še svoje bolj preproste podružnice. A saj Uno ni konkurenca, temveč dopolnilo. Koristi obema, zaradi Una lahko gostilna vztraja na domačni-vrhunskosti, Uno pa zaradi tradicije, izkušenj in znanja družinske gostilne dodaja piko svoji urbani bistrosti. Zato pa je Uno s piko.
Rajhovi so že pred 25. leti vedeli, da čim bolj je domače vrhunsko, tem bolj je ob njem potrebno gostom ponuditi še tisto, kar potrebujejo vsak dan. In ker smo Slovenci ravno takrat ugotovili, da imamo radi pizze in testenine, so Rajhovi iz Bakovcev v Murski Soboti odprli Mini restavracijo, ki so jo gostje takoj vzljubili kot Numero uno.
Letos poleti je Uno doživel arhitekturno prenovo, ki ga je naredila še bolj urbanega in še bolj v trendu. Saj zdaj Slovenci ne jemo več vsak dan le italijansko, temveč tudi ameriško, če ne kar globalno. Pravzaprav je res čudno, da so Rajhovi (skoraj) edini, ki imajo ob treh srčkih še bistro.
Solata
Solate s piščancem in slanino, z gamberi in lignji, po tajsko ali argentinsko in nova, s kvinojo, ki je v tisti babičini vazi za bonbone brez dna. Tako je velika, da je ves čas polna. A se najdejo tudi takšni, ki ji zmorejo priti do dna. Sicer je več marketinga kot kuhanja, toda prav to si želi urbani gost. V katerem domačem hladilniku pa je toliko sestavin, da o njihovem čiščenju, rezanju, mešanju, sploh ne govorimo? Ni čudno, da je polno. Še dobro, da so Bakovci blizu, ko je ob šestih zvečer potrebno poklicati na pomoč. To je prednost družinskega gostinstva, v katerem skupaj delajo kar štiri generacije! Prababica in dedek nadzirata, Tanja je glavna v gostilni, mož Damir v bistroju, hči in sin pa sta na relaciji Prekmurje – širni svet.
Krostiniji
Čeprav bistro ni namenjen dolgemu posedanju, poznajo v Unu tudi predjedi. Opečeni kruhki s pečeno hobotnico in parmezanovim čipsom, na rukoli in s češnjevimi paradižniki, imajo vse, kar trenutno privlači urbane jedce, v tej kategoriji pa je tudi pršut, ker ne konča ves na pizzah in ni dolgočasno poveznjen čez melono. S paradižnikovimi krostiniji in pečenimi jurčki je pravi uvodnik (antipasto) paštam, še posebej, ker se v Unu ob italijanskem olivnem olju (Miraglia) dobi tudi Dujčevo leccino, za tiste, ki vsaj pršuta ne zalivajo po prekmursko (z bučnim).
Ribollita
Za malico je bila jota, za kosilo pa je ribollita, z dovolj nasekljane zelenjave, med katero je dominiral ohrovt, našli pa so se tudi, obvezni, majhni, beli cannellini fižolčki. Izvedba je izpolnila namen, da je pogrela, z gostoto in raznovrstnostjo vsebine pa tudi nasitila. Seveda pa smo v mestnem bistroju in ne na toskanski deželi, kjer se kuha tako dolgo, da potem žlica samo stoji, pa še jo zgostijo s kruhom.
Testenine
Testenine so z vsem, predvsem pa s šunko in smetano, s piščancem in vinom, z jurčki, morskimi sadeži, hobotnico, gamberi, na špagetih, peresnikih, njokih, raviolih, rezancih, bavettah, po bolonjsko, carbonara, peperonatta, americana, medici. Rižota je celo a la cubana, s piščančjimi prsmi, svežo papriko, curryjem in parmezanom.
Valvice, ki jih imajo tudi v Bakovcih, a so tam iz domačega mlina, ajdove in s pajčolanom (iz parmezana), so bile tudi iz Žitovega mlina lepo nakodrane, predvsem pa po medičejsko dopadljivo ”zabeljene” – barvanje s teranom je koristilo tudi okusu, kombinacija piščanca, jurčkov in smetane pa je dodala svoje k popularnosti. Ker tudi ob debelih peresnikih z mesno (bolonjsko) omako in raviolih z jurčki ter pestom iz rukole in bazilike nismo nergali, nam v Unu ni bilo dolgčas. Zaradi takšnih jedi, ki dopadljivo, hitro in cenovno zmerno nasitijo, lačni ves čas prihajajo, siti pa odhajajo.
Bistro
Že glede na ime je pomembno, da pizza na mizo vroče pridiši, da je testo hrustljavo in tanko, a vseeno še sočno in v sredici mehko, da, skratka, obloge niso glavni, temveč njihov dodatni del. Tako je bilo pri beli (brez paradižnika) neapeljski, ki ji je ime dala pikantna salama, in prekmurski, ki ni pretiravala s slanino, čebulo in česnom. Še bolj lokalna je soboška, s salamo, jajcem in smetano, najdražja je s hobotnico, balzamičnim kisom in majonezo, najbolj nova pa je hipster, z lososom, rdečo peso in konopljinimi semeni.
Pravzaprav ni težko ugotoviti, da se Uno trudi ves čas ostati zanimiv, a tudi pazi, da drugačnost ne bi bila prevelika. Uno je kot izložba sredi mesta, ves je v steklu, vse se vidi, vsi so tam, vsi se poznajo, vsi imajo radi iste jedi. Pri šanku je star in bleščeč, rdeč in italijanski rezalni stroj, na črni steni je beli angleški napis, zraven pa je še za pol ducata jajc, s kartonskim podstavkov vred.
Burger
Zato je retro burger zavit v šelesteče-povoščen papir, da je videti še večji. Pomfrit, sveže ocvrt, je v modni fritezni košari, tista pika, ki je v Unu na koncu, je v polpetu, ki je iz govejega vratu. To ni Ljubljana, kjer bi se hvalili z ameriškimi kravami in japonskimi biki, je le burger, za katerega moraš široko zazijati, da ga ugrizneš. Kečap je dimljen, čebula je karamelizirana, sir je cheddar, slanina je hrustljava, polpet pa je včasih bolj in kdaj tudi manj sočen. Vsaj veš, da ni v njem nobenih drugih dodatkov, ker je tudi goveji vrat kdaj bolj in kdaj manj maščoben. Najbrž je ravno v tem Unova ”skrivnost” – ker je podružnica znane gostilne, ne tekmuje, temveč le izvršuje.
Ponvica
Kdor želi več, namreč ve, kje to dobi. Tukaj pa, če že hoče, imajo tudi biftek, a zato v trendu, s tartufovim oljem in yuzu citrusom, sicer pa so nove tudi sipice v ponvi, s stročjim fižolom, čebulo, polento in paradižnikom pravzaprav jed, ki ni le pizza-pašta-burger.
Sladice
Takšne, za več od dobrega povprečja, pa so v Unu tudi sladice. ”Knedl” s tekočo čokolado si deli celo z gostilno, brez čokoladnega souffleja tudi tukaj ne gre, popularen je tudi nougat z lešnikovo kremo in ribezovim sladoledom, za burgerji pa so v naše kraje prišle še ameriške palačinke (tukaj z gozdnimi sadeži). Trenutno najbolj nalezljivi pa sta toffe banana, ki je v kupo razstavljena banoffee torta s karamelo, ob kateri je še sladoled (iz Rajha) iz mascarpone sira, in pavlova, za katero vaniljevo kremo mešajo še po starem, na roko, zraven pa je ob sadju in pečenem beljaku tudi pena manga. Ni čudno, da se gostje vračajo, če pa se tako sladko zaključi.
Nasmeh
Bistro, ki ni le hitro, hitro in podružnica, ki ni le mini ponovitev. Unu se pozna, da ima gostinske gene in da ga lastniki obravnavajo enakopravno. Za vsakogar nekaj in vse tisto, kar je trenutno in, toda s piko. Je, torej, všečno, toda spretno, je hitro, toda ravno to je odlika, in je, predvsem, za vsak dan, toda zato, da še pridete. Pizza-pašta-burger, toda brez slabe vesti. Nasmeh, torej!
