Gostilna Kunst

Zunaj je (še) gradbišče, a znotraj je vse urejeno in deluje nemoteno. Terasa ob parkirišču za prehodne, terasa izza za poslovne in zahtevne, jedilnica za vse, ki v Kunstu ob dobri hrani iščejo tudi družabnost in umetnost; in v kleti še vinoteka za potem. Ambient je vzoren, zato je za zgled, tako hotelskim restavracijam, v katerih pogrešamo domačnost, in gostilnam, v katerih pogrešamo izbranost.

Ko natakar za aperitiv pri mizi natoči posavsko penino, k njej ponudi tudi dobrodošlico, spenjeno maslo s prahom gozdnih zelišč in žemljo iz parjenega testa. Ni le dober namen, da ne nazdravljamo na prazen želodec, temveč je dober tudi tajming – istočasnost. Prevečkrat se drugje, namreč, primeri, da kuhinja začne dobrodošlico pripravljati šele, ko je (topla) penina že v kozarcu … Kunst takoj pokaže, da gostinsko ”umetnost” obvlada. Kuhana žemljica je dovolj posebna, da si jo zapomniš, spenjeno maslo dovolj spretno, da ima gostilna chefa.

Krompirjeva krema, na tanke trakove narezan goveji jezik s porom, bučna majoneza, okisano korenje. Goveji jezik čisto drugače kot smo ga vajeni v gostilnah, hkrati pa tudi restavracijsko ne le drugače zložen, saj je krompirjeva krema iz ”krompirjeve solate”, goveji jezik pa ima ob sebi vse znane prijatelje.

Kopunov ragu, ocvrta ješprenjeva kroglica in parmezanov hrustek. Ko je Kunstov kopun še domoval v Bistrici ob Sotli, so se gostje v Krškem smeli tolažiti vsaj z njegovim ragujem. Odkar Šempeter nima več najboljše gostilne daleč naokrog, pa je prav ragu Kunstu v Krškem pokazal novo pot – kako na eni lokaciji in v prvem hotelu (zdaj so že trije) združiti nemogoče z mogočim, hotel z gostilno, malice z umetnostjo in kopuna s krškopoljcem. Potrebne so (takšne) hišne jedi!

Vmesni topli pozdrav, kot jajce na oko … Testena košarica, polnjena z jurčkovim ragujem, kisla smetana, souvidiran rumenjak.

Pečen kopun, krompir s smetano, rdeče zelje s kostanji, mlinci. Klasika! Legendaren je postal v Kunstovi (nekdanji) gostilni Šempeter (Bistrica ob Sotli), a takrat ga je bilo potrebno naročiti vnaprej in nato pojesti celega. Na prvo se je velikokrat pozabilo, drugo pa je zahtevalo dovolj veliko družbo. Zdaj pa je v krškem Kunstu v kosih in brez prednaročila, pod velikim zvonom, da je pri mizi doživetje, ko zadiši po kopunovi masti, ki se sveti na hrustljavo zapečeni koži. V dobi farmske aviacije je pečeni kopun doživetje, ki ima več okusa, a ga je zato potrebno tudi bolj gristi in žvečiti. Klasika je tudi priloga, rdeče zelje za sočnost, kostanji za lepo jesen, mlinci za pivnik maščobi in krompir za mehkobo.

Kozjanska kruhova potica, skutin drobljenec in sladoled pečenega jabolka (priloga je lahko tudi čežana iz kozjanskih jabolk). Zraven pa letak, na katerem piše: ”Dama!” Kunstovi se trudijo kozjansko kruhovo potico zaščititi in ohraniti. Prvi korak je že narejen, kruhova potica iz pregrete smetane, ki se je včasih pekla v krušni peči, danes pa je ravno zato postala velika redkost, je že postala prepoznavna hišna jed. Prava dama!