Kmečko in grajsko
Kar osemsto metrov je visoko in vas ima le 850 prebivalcev, pa še ti so razmetani široko naokrog. Toda kmetija ima gostilno, trgovino in pošto, tukaj in še v sosednjem kraju. V novi hiši, kjer so na mizah in po kotih viteški oklepi, je podeželsko-grajsko, v stari, na kateri je letnica 1748, pa kmečko-muzejsko. V obeh pa najmlajši kuharski mojster v Sloveniji, ki zmore s svojim cateringom pogostiti do 1.500 ljudi, kuha z njive na krožnik, torej lokalno in sezonsko, iz lastnih in zamenjanih živil, pridelanih in nabranih. Pr’ Čop je sicer vedno kaj novega, toda še najbolj je tako kot je nekoč bilo.
Pašteta
Na leseni deski je lepo zloženo in z bližnje kmetije Kmetič je skuta, ki ji je chef dodal bučno olje, na sredini je ješprenjeva solata, osvežena z jogurtom, porom in korenčkom, zraven pa domača jelenova salama. A vse to je le za spremstvo piščančji pašteti, odišavljeni s tartufato in okrašeni s tartufi, črnimi in vloženimi, hišni specialiteti, ki je na desko v sobotnem meniju nabrizgana, v grajski izvedbi pa – na bodalu.
Jedilnica
V dvorani s svetleče oblečenimi stoli in rdeče pogrnjenimi mizami je prostora za 150 ljudi, na spodnjem koncu sta glasba in ples, na zgornjem pa bife s šeflingi!! Za kosilo je danes devet menijev, jutri, v nedeljo, pa bo za 12 evrov sprejem z žganjem in funštercem (hišna pogača z ocvirki), izbor treh juh, petih mesnih jedi, prilog in solat, ter domači štrudelj.
Jelenov karpačo
Že jelenov karpačo pa se ne hvali le oblikovno. Pred njim pride k mizi, namreč, mladi chef in se opraviči: ”Motovilca mi je zmanjkalo …” In zato pod sočne jelenove rezine, ker ve, kaj od v teh gozdovih ulovljene živali gre v salame, kaj v golaž in kaj ostane surovo, ki jih sicer nepotrebno okrasi s preveč balzamične redukcije, podloži regrat s toplim krompirjem.
Ocvirkovka
Da bi za večerjo le krožnik takšne solate in le tako svežo ocvirkovo pogačo!
Stara gostilna
V stari gostilni ima za šankom vsak kozarec ime in zgodovino darovalca, v jedilnici, kjer se na kuharskih delavnicah klenijo zasavske poslovne ekipe, pa vsaka nagačena žival svojega domačega lovca, pod kozolcem so vse mize skrbno pogrnjene, četudi je za zunaj že premrzlo, v trgovini se plačuje na kredo, dokler na pošto, ki je kar ob blagajni, ne prispe nakazilo, ko je potrebno pomiti okna, pa mama organizira za aktiv kmečkih žena izlet, saj sta oba kombija na plin. Tako lepo in kmetsko se še vedno živi v Podkumu!
Gobova juha
Nič čudnega, da se gobovi juhi ne reče tako, temveč le Čopova … Je namreč po babičinem receptu, da je v njej ob mešanih gobah dovolj različne zelenjave in devet zelišč ter začimb, pa pri 89. letih še vedno v kuhinji sama nadzira vnuka. Ob gobanih so štorovke, ker je zdaj njihova sezona, a za več okusa je zraven tudi prah suhih jurčkov, ob krompirju so peteršiljeva korenina, zelena, koleraba, korenje, ob lovorju in peteršilju ne manjka šetraja, po staro je v juhi tudi ”ajnpren”, a po novo prežganja ni preveč.
Bučna juha
Bučna juha je le kremna, iz hokaido buč, z malo česna, preveč krompirja, toda res ”brez kompliciranja”, kot jo opiše chef, le dovolj vroča, saj zato, da se ne opečeš, je zraven kočevska lesena žlica.
Svinjska ribica
Svinjska ribica je hišna posebnost, zato je (v kuhinji) v naravni omaki flambirana z domačim sadjevcem. Kdor ne verjame, sliši zunaj gospodarjev traktor, ki se prevaža med 164 drevesi, da ga nabere za 500 litrov. Meso je sočno, ker mladi chef uporablja termometer, zato mu na 160 stopinjah zunanje pride do točno 57 stopinj notranje temperature, da je še rožnato, ”ni pa krvavo, da se ne ustrašijo”. Čebulna pita je za nežnost premočnega okusa, zaradi dimljene slanine, toda pehtranov štrukelj je, seveda, z domačo skuto in jesenska zelenjava je opražena v ponvi, tako da hišni krožnik krasi preprosta resnica – da ga poješ.
Koline
Še bolj to velja za koline, za katere Lojze Čop kar pove, da je nanje ponosen. Prvo zelje je že dovolj okisano in tudi začimbe se že okusijo, matevž z ocvirki je prava spremljava, klobase – dimljena, pečenica, krvavica in jetrna klobasa s proseno kašo – pa so takšne, da je na koncu tudi jedec ponosen. Pa sem vas vse! Vsaka ima svoj nadokus in na vsako se še splača zavijati na Podkum. Domače črevo se grize, dim ne prevladuje, kaša je sočna, kri ima vse začimbe, predvsem pa je jetrna klobasa prava zasavska specialiteta.
Malinov tiramisu
Skratka, ko (tudi) TV kuhar Lojze Čop pove, da so ”šnicli in lignji povsod, zato se mi trudimo z domačim, sezonskim, pristnim, posebnim”, mu je za verjeti. Čeprav je malinov tiramisu s sadno omako slišati (in videti) kot modna muha na 800 metrih, je v njem namesto industrijskega mascarpona domača skuta, ki zato ni nič manj voljna, je pa bolj okusna.
Jabolčni zavitek
In tudi jabolčni zavitek je tak, da ob sebi sploh ne potrebuje sladoleda, četudi je z domačim medom. Zato z njim ne bo težav, četudi boste pred tem še jelenov ragu, ker je ravno skuhan, saj je meso divje, toda mehko in sočno, omaka gosta, toda zaradi vina, zelenjava gomoljna, toda čvrsta in sladka, krožnik pa chefov, torej s koprivovo kremo, toda Čopov, s popečeno kruhovo rezino.
Ocena: 1 srček
Čop je zato, da Podhumčanom ni treba v dolino in da se vi povzpnete iz doline. Zato se grajska pojedina začne z domačo pašteto, v knapovski je glavni grenadir marš, steklarska pa je servirana v steklu. V Hiši domačih okusov mladi kuharski mojster ohranja tradicijo domače slovenske kuhinje s funštercem na ocvirkih, jetrno klobaso s proseno kašo, fižolovim pečmahom z jabolki, krompirjevim zrezkom krumpentočem, zajčjim ajmohtom z drobnjakovimi knedlci in šmornom z domačim džemom.
Chef Lojze Čop
