Gostilna Ravbar

Pršut, kanelon, pečenka in še

Ravbar je domača gostilna, v kateri že več kot sto let ne moreš zgrešiti. Ni preveč fino, da ne bi bili plašči vrženi čez naslone stolov, a je zato lepo pogrnjeno. Ni predrago, da bi bili polni le dve mizi, a zato raje pravočasno rezerviraj. Ni predobro, da bi morali za mizo sedeti pet ur, a je tako dobro, da se ti ne ljubi več domov. Zato je Ravbar pravzaprav sosedova gostilna! Ker je pri sosedu vedno boljše kot doma, ker so Ravbarjevi sosedje Italijani, ki so zato raje na tej kot na svoji strani, ker je dober sosed zlata vreden. Vedno ima v pečici kaj hrustljavega in sočnega!

Pri Ravbarju vsi govorijo drug čez drugega, slovensko, italijansko, kraško, ljubljansko, vsa omizja so velika kot bi vsi imeli rojstni dan in zato v kuhinji že vsega zmanjkuje, v treh Ravbarjevih jedilnicah in na vrtu pa je še vedno polno in glasno. Ko pade mrak, se kar vozijo in hodijo k županu, pritikajo stole k veliki leseni mizi, naročajo vsak zase ali včasih kdo tudi za vse skupaj, in razpredajo, se smejijo ter prepričujejo, kot da doma nimajo televizije, v žepu telefona, jutri pa službe.

V kuhinji sta Nataša in Ivan s starimi recepti, sin Aljoša pa z novimi. In tako družinsko je pri Ravbarju že od 1888! Spisek ”danes smo pripravili” je tako dolg, da se mora sestra Alica ob mizi vmes odpočiti. Čeprav so njoki z gobami, rezanci s tartufi, ravioli z grahom in kozjim sirom, pa so Ravbarjeva posebnost kaneloni. Takšnih ni nikjer drugje v Sloveniji! Vse to so preproste jedi kraške in naše kuhinje, od pršuta do češpljevih cmokov, od pečenk do taljat, od kifljev do peperonate, od jote s kožarco do, zakaj pa ne, če smo tako blizu meje, ljubljanskega zrezka. Toda zato so pri Ravbarju preprosto boljše kot drugje!