Najlepše okno
Na visoki skali, ki se navpično dviguje iz zelenega jezera, v katerem se kopa edini otok majhne dežele, z zvonom velikih želja, je stari grad z mogočnim oknom. Skozenj se vidi vse, od morskih solin do panonskih nižin, od podzemnih soban človeške ribice do obrežne hiše najstarejše trte na svetu, od cvičkastih gričev do zasneženih vršacev. In ob tem najlepšem oknu najlepše dežele je obložena miza, na njej pa jedilni list, ki poziva: Okusiti Slovenijo! Če ne Triglav, pa vsaj Blejski grad. Obvezno, enkrat v življenju, za vse, domače in tuje!
Jedilnica
Stara stranska grajska okna rišejo sence po žlahtnem marmorju pod minimalističnimi, modernimi, stilskimi školjkami stolov, ki delajo družbo svetlim hrastovim mizam, brez prtov, toda z viteškimi podkrožniki, skrbno zvitimi prtički in poravnanimi peclji. Visoka in sloka ogledala se vzpenjajo pod bogati leseni strop, ki je ogledalo preprostim, toda elegantnim stenskim svetilkam. Moderna restavracija je s celo stekleno steno odprta na jezero, ki je tako kulisa enemu najbolj zahtevnih slovenskih kulinaričnih projektov.
Pozdrav
Na lepem prtičku bel krožnik, na njem pa namaz iz dimljenega staranega kravjega sira, z mareličnim želejem in okraskom kreše. Kruha sta dve sveži vrsti, kis je Isteničev balzamični, olje Lisjakovo deviško. Potem so lahko prigrizki, nekaj, kar je stalno na voljo, in sezonsko razvajanje.
Leča
Tudi marinirana leča je lepa, tako kot so lepo nanjo položeni kozji sir, rdeča pesa in medena hruška. Toda, če povsod doliješ olivno olje, to tudi nekaj pove. Da v zahtevnem projektu, ki mora zadovoljiti preveč gostov in ciljev, ne išči kreativnosti in posebnosti. Poseben je že Blejski grad!
Izvedba je, torej, korektna, kar precizna, če ne skoraj dovršena. To pomeni, da je ekipa v kuhinji dobro naučena. Postrežba je mlada, večjezična, informativna in uigrana. To pomeni, da je dobro vodena. Sestavine so sezonske, jedi so slovenske, vina so spremljava. To pomeni, da moraš gor peš, ker boš upehan hitreje lačen. Prigrizki so zato kot male kulinarične radosti, za katere je nekdo temeljito domislil njihov nastop, od dizajna krožnikov za kranjsko klobaso, divjačinsko pašteto, dimljenega brancina, do leporečja mesnin ”s kraške burje, dimne kamre, vrtov, njiv in gozdov”, sirov, medu, marmelad in suhega sadja z ”okusi travnikov, gorskih rožic in skritih kotičkov”. Kdor želi več, lahko vedno okusi Alpe z jezersko postrvjo, Mediteran s fuži in tartufi, Panonsko nižino s piščančjim paprikašem, osrednjo Slovenijo z letečimi žganci in svet s turnedojem Rossini in telečjim dunajcem.
Gosje prsi
To so res jedi, ki ustrezajo ambientu, lokaciji in gostom. Slednji, če rezervirajo, so, ne nazadnje, oproščeni plačila vstopnine, dobijo pa mizo ob najlepšem slovenskem oknu. Če se na jezeru jeseni premalo dogaja in je v zvočnikih premila glasba, je na krožnikih barvito, izbrano, okrašeno. Dimljene gosje prsi so skrbno zložene v stolpič, solata pod njimi je živa, črna redkev in jabolko na njih sta julien zrezana, grozdju, ki je skrito vmes, se poda omaka iz gorčičnih semen in medu.
Juha
Govejo juho dolijejo pri mizi, a le toliko, da raztopi stolpič ribane kaše. Žal jo je pri mizi potrebno tudi (močno) dosoliti. Jurčkova juha s špinačno kremo in ajdovo kašo je pretlačena kombinacija svežih in sušenih gob, špinača jo sicer naredi drugačno, a za kaj več zmanjka polnih žlic. Lepota na Blejskem gradu zahteva količinski davek.
Gorenjski krap
Gorenjski ajdov krap, polnjen s skuto, v paradižnikovi omaki, ki preveč spominja na mezgo, je z jurčki in pehtranovim prahom. Slednji je davek sodobnosti, ki ga plačajo tudi lisičke na pirini rižoti. Bolj učinkovita je ajdova kaša, ki se ob krapu iz pretrdega testa in premalo nadeva razpoči do dobrodošle hrustljavosti pokovke.
Piščanec
Zato pa so bile nadevane piščančje prsi na dušenem rdečem zelju s pečenimi jabolčnimi kockami tako lepe, da se je to okusilo tudi na jeziku! Če bi kuhar čeznje na koncu brizgnil še malo pečenkine masti, ki bi jo spustile, če bi jih staromodno izluščili iz pečenega ”filanega” piščanca, bi bilo že za razlog priti na Grad ne več le zaradi njega.
Jelen
Jelenov hrbet, v omaki iz portovca, s kostanji, skutnimi štruklji in suhim sadjem, je potrdili, kar smo do takrat že vedeli. Da sem hočejo vsi, zato je grajska gostilna hkrati elegantna in enostavna, saj majhne servirne mize ne delajo razlik med svetovnimi popotniki in svetovnimi zvezdniki; zato so grajske ”lokalne regionalne jedi pripravljene na sodoben in prefinjen način”, saj morajo zadovoljiti tako turiste z agencijskimi vodiči kot ”fudije” s kulinaričnimi vodiči.
Torta
Ko so na (sladkem) krožniku še Karimov jaffa makron in sladoled iz hrušk s kmetije Firbas, z otokom na dnu in Stražo na vrhu, je popotniku z one strani oceanov pač čisto vseeno, kaj je hotel kuhar povedati s penečim vinom v šodoju.
Kremšnita
Originalna Blejska kremšnita za selfije v nasprotni smeri. Vsi se slikajo z njo iz Parka z gradom v ozadju, tukaj pa je, torej, lahko ravno obratno.
Nasmeh
Na Blejskem gradu vedo kaj hočejo! V Sori imajo kuhinjo in kreativce (vodja kuhinje in razvoja Luka Jezeršek, kreativno vodstvo Ana Šušteršič), na gradu pa ekipo (na sliki), ki pridno izvršuje, zato so na dobri poti do prvega srčka.
