Oljčnik
V elegantni jedilnici ‘marmorne’ mize ne potrebujejo prtov, a zato se od zajtrka ločijo s finimi podkrožniki. Na terasi belina restavracijo loči od picerije; fini pogrinjki pa se od klasike ločijo s stekleničkami oljčnega olja s Caprinim znakom. Najbolj pomembno: to olje se od podobnih ‘rinfuznih’ drugod po obalnih gostilnah pomembno loči – ni žarko, oziroma je vrhunsko-sveže!
Tatar rdečih kozic
Tatar Gambero rosso: karpačo rdeče kozice, krema stracciatelle, sadno-zelenjavna ‘kupa’. Karpačo v podnaslovu je najbrž napaka, saj je kvečjemu sekanica. Za hrustljavost čips vijoličnega krompirja in ocvrte kroglice ‘kaviarja’. Moderna prezentacija jedi, ki je na obali ‘povsod’ generična. tukaj pa njena arhitektura, barvitost in domišljija niso le dekoracija, temveč dejansko nadgradnja. Pravzaprav je manjkalo le tisto, kar je sicer v sodobni dekoraciji že prepovedano – krhelj limone, da bi si jed/kozico malo ‘okisal’.
Tris morskih predjedi
Morski tris, sardoni, bakalar, marinirana hobotnica. Dokaz, da tatar kozic ni bil slučajno domišljijski. Ko prebereš tris, ne pričakuješ nič drugega od že znanega. Naročiš, torej, le zato, ker se na obali to spodobi; oziroma, ker se to ne spodobi v notranjosti. Potem pa je bakalar ”od soseda”, s čipsom (spet) vijoličnega krompirja, na belo marinirani sardoni so v krhko-hrustljavem zvitku, hobotnica pa je v solati s sušenimi paradižniki, velikimi kaprami, olivami in baziliko. Vse skupaj pa ni le zloženo (v trikotnik), temveč je bakalarja ravno dovolj, da ga ni za namaz, s katerim bi pojedel preveč kruha, temveč le za morski pozdrav; krhkost, ki ovija okisane sardone, je dovolj za začudenje, ki ga pojasnijo šele odlične sladice; hobotnica pa se, pravilno, zadovolji le s svojo voljno mehkobo, ki je dodatki ne zakrivajo. Pravzaprav je res tris in v njem je le, kar je ‘povsod’, toda hkrati je ravno to tako drugače, da ti ostane v spominu. Capra je v takšnih ‘malenkostih’ spretna!
Ocvrte sardele
Sardele Capra. Jed, ki je ‘zgradila’ Grand … Teh s pankom ocvrtih razkoščičenih sardel, polnjenih s kozjim sirom in mascarponom, ter z vedno malo drugačno postavitvijo in okrasitvijo (tokrat s ponovitvijo vijoličnega krompirja in kečap-majoneza cocktail omako; jedilni list je napovedal tri, na krožniku so bile pa štiri), pač ne pozabiš. To je tako všečna jed, da jo imajo vsi radi, tako sveža, da se vsi spečejo, in tako Caprina/s kozjim sirom, da je prepoznavna. Zaradi tega smo povsod drugje veseli, če so takšne pop-jedi za 1 srček, v Capro pa se le zaradi (treh) ocvrtih sardel vračamo, ker so za kar .
Testenine z vongolami
Pašta z vongolami … Če bi bila na koncu le pika, bi bilo za 1 srček, ker to od špagetov alle vongole (s česnom, peteršiljem in oljčnim oljem) pričakuješ. Italijanska klasika, skratka, ki pa se je generične gostilne ne upajo kvariti. Tako pa so tri pike: ker so Caprini ‘špageti’ sveži domači ‘debeli’ rezanci, ker je omaka bazilikin pesto in ker se na to pašto ”pripeljejo celo Italijani”. Pa da ne bo pomote v pričakovanju: ker je to Caprina pašta z vongolami (lepotkami), je ‘le’ preprosto-dobra. A ravno zato je preprosto-boljša!
Brancin iz pečice
Brancin v pečici (hrvaški brancin), krompir, por, koromač, paradižnički, bučke, olive, velike kapre. Riba kot riba … Ampak, saj točno to si tudi pričakoval. Zato, ker je na morski terasi takšna riba iz pekača, ko se je pekla v oljčnem olju in vinu, s poletno zelenjavo in limono, in ko jo je natakar razkosal dovolj hitro, da se ni ohladila, dovolj spretno, da je lahko padel že mrak, pa se s kostmi nismo zadavili, in dovolj ‘radodarno’, da glave ni odpeljal nazaj v kuhinjo, pač boljša (kot doma). Zato, ker je to tisti obred, ki je povezan z našim morjem, našim dopustom, našim udobjem. in zato, ker Capra tega obreda ne skuša spreminjati. Riba je ‘le’ sveža, prav pečena, da je še sočna, mehka in nežna, in s pravo spremljavo, da se zelenjava dobro napije olja in soka. To, zato, ni za 2 srčka. Toda sta tudi zato, ker si lahko v Capri na terasi ob sončnem zahodu naročim tudi tako klasično ribo!
Santorio
Čokoladni mousse s kavno sredico in limonino kremo. Ko ne bo več tako vroče (čez dan), se je v Capro in na koprsko promenado potrebno vrniti, pa čeprav le na kavarniško posedanje ob sladici. Čestitke slaščičarki. Vsaj polovica dveh srčkov je njena. Čeprav v (dobrem) hotelu pričakuješ, da so sladice slaščičarsko-mojstrske in kavarniške, te Capra vseeno preseneti s kavnim polnilom v ‘klasičnem’ čokoladnem moussu. In čeprav ob tako dobri krogli pričakuješ takšne majhne kavne makrone, potresene s čokoladno ‘zemljo’, te vseeno preseneti limonova krema, ker je tako neslaščičarska (beri: ne zadovolji se s popolnostjo konsistence in oblike, temveč ji gre predvsem za to, da sladko-grenki kombinaciji čokolade-kave doda osvežilno nasprotje dobrodošle kislosti.
P.s. Takšne sladice si še toliko bolj vesel, ker se spomniš, kaj si zapisal pred (skoraj) desetimi leti: ”Capra, ki je s sladkim začela, se mora lotiti svojih sladic, ki ne potrebujejo oblike, temveč vsebino’. Naloga opravljena!
Bali
Kokosova tortica s kremo iz manga in pasijonke, kokosovo meringo in mandlji. Čeprav te Santorio razvadi, te tudi všečna barbie-tortica Bali ne razočara. Pravzaprav, če bi bila hotelska torta (velika rezina), bi se je na polovici naveličal. Tako pa je kock(ic)a, ki ima dovolj plasti okusov, da ti ni dolgčas.
