Domačnost
Čeprav smo na terasi, gostje pa se menjujejo po tekočem traku, so Ančkini pogrinjki lepi, celo elegantni. To takoj poudari razliko! Čeprav je ambient nov, je še vedno domačen, čeprav so gostje v natikačih, so prti snežno beli in v Ančkinih lesenih obročih so poštirkani prtički iz blaga. Na mizi je sicer gneča, toda cvetje je sveže in na solnici je Ančkin prepoznavni znak. V krušni košari so tri vrste domačega, svežega, dobrega kruha, bel, bel s česnom in ajdov z orehi.
Sladki štruklji
Ančka nima dolgega jedilnega lista, na katerem bi bilo vse le zato, da nič ne zmanjka, saj ima dovolj svojih posebnosti, da gostje jedilnega lista sploh ne potrebujejo. Posledično je kratko tudi sklepno poglavje, ki ponuja vroče višnje le zato, ker jih drugje več ni, palačinke, ker tako veleva gostilniška tradicija, panakoto, ker še vedno obstajajo gostje, ki mislijo, da je to moderno, in zavitek, ker je po okusu zvona, ki krasi fasado Ančkine hiše. Velika večina si tako naroči vedno isto: pol ajdovega z orehi in pol čokoladnega štruklja.
Govedina v solati
Govedina v solati s čebulo in bučnim oljem. Govedina se sicer drobi, saj je vse dala za dobro juho, vseeno pa je še dovolj sočna, da njen vinaigrette ostaja v ozadju mesnosti. Če je marsikje (drugje) čebule v njej preveč, jo tukaj loviš na vilice, kar za nadaljevanje sploh ni slabo. Tudi manjše porcije so pri Ančki večje, zato je dobro, da hladna predjed ostaja lažja, na mizi pa je za vsak slučaj še bučno olje.
Porova juha
Če bi bila le porova, ne bi bila tako dobra. Čeprav ob zrezkih pri Ančki zaman iščeš zelenjavo, zanjo nisi prikrajšan v pretlačeni obliki (glejte pohvale ob govedini v pikantni omaki). Ko je v juhi vse, kar ”ostane”, je to vedno dober znak. Tista rezina pora, ki jo je zažgal ”šporhet”, pa ne označuje le imena, temveč tudi kuhinjo. Saj tudi Ančka gobovo juho poriše s kislo smetano, toda njeni okraski niso sami sebi namen. Kar dobiš na in v krožniku, je namenjeno le temu, da poješ. V Ančko prideš zato lačen in greš sit. Na razstavo pa greš drugam.
Goveja juha
Ančkina goveja juha ni najboljša. Toda to ni kritika, temveč priznanje. Dandanes so goveje juhe bolj bujonske, v njih se kuha več arom(atov), in ti v njej ne puščajo le luštrekovega umamija. Toda zato je Ančkina juha ”le” še vedno takšna kot nekoč! To je domača goveja juha, ki jo skuhata stara kuharica in mlada krava. Zato je to slovenski dashi!
Lisičke z jajci
Ančka je institucija, zaradi štrukljev, rezancev, zrezkov in stalnih gostov. Zato se v Ančko ne gre radoveden, temveč lačen. Ančka je, skratka, stalnica; radi jo imamo, ker je vedno enako, ne pa vedno drugače. Zato v Ančki nisi nezadovoljen, ker znaš jedilni list že toliko let na pamet, temveč si vesel, ker ti kljub temu danes, ko so tako sveže, dišeče, majhne in čvrste, priporočajo ”za naprej” lisičke z jajcem. Seveda bi bil še bolj vesel, če bi bilo ob mesu tudi vsaj nekaj (zelenjavne) sezone, a te takšne lisičke s tako rumenim jajcem in toliko zelenega peteršilja hitro potolažijo.
Jelen v lovski omaki
Manjša porcija vseeno napolni velik krožnik … Zasluga pa ne gre le radodarnemu rezanju sirovih štrukljev in jelenovih medaljonov, temveč tudi polivanju omake iz jušne zajemalke. To ni, namreč, fina in visoka omaka, ki bi ji reduciranost merili s hrbtom žlice, temveč stara-dobra gostilniška omaka, ki ji gostljatost merimo z globino žlice. V tej omaki vse plava, od poprovih zrn do čebulnih sledov, in v tej omaki se vse utaplja, od lanskih jurčkov do sveže kuhanih štrukljev, toda ta omaka ne sme biti niti za malo boljša, ker ravno takšno si želiš, ko greš v domačo slovensko gostilno nekaj ”našega” pojest. To je, namreč, omaka, ki jo poznajo vse izdaje Kalinškine kuharice in vse generacije Ančkinih gostov. To je, skratka, omaka, ki ima ravno takšen nadokus, kot ga nosimo v genih, pa čeprav zaradi tega ni po okusu sodobne kuhinje.
Rostbif in drobnjakovi štruklji
Pravzaprav se je pri Ančki vse začelo ravno z (maminimi) drobnjakovimi štruklji. Zato nisi bil pri Ančki, če jih ne poskusiš. Če so drugje (v drugih gostilnah) sirovi štruklji preveč fini, zaradi česar testu zmanjka žvečljivosti, nadevu pa plasti, obeh glavnih značilnosti štrukljev, drobnjakovi štruklji prav to finost izkoriščajo za to, da poudarjajo posebni okus nadeva. In zato so prav ti Ančkini štruklji njena glavna odlika in posebnost!
Svoje, seveda, doda tudi meso, ki je bilo fine dining – ravno takšnega smo včasih jedli le za novo leto -, še preden smo vedeli, kaj to sploh pomeni … To je tisti hrbtni goveji kos mesa, ki je bil steak še preden so se ti tako množično razpasli po celem svetu; ki je popečen še preden se tako dolgo duši, da se trga še preden vidi nož; in ki plava v tako gosti omaki, da je zanjo najprej potrebno skuhati dobro juho, še preden ji pretlačimo vso zelenjavo.
Solata
Čeprav so štruklji le slovenski, solate pa pozna ves svet, je najbrž prav solata tista jed, ki najbolj določa slovensko kuhinjo. Izjemoma je slovensko kosilo, namreč, lahko celo brez juhe, goveje ali gobove, toda nikakor ne sme biti brez solate, v gostilni največkrat mešane. In četudi se Slovenci ne delimo le politično, temveč tudi oljno – eni volijo oljčno, drugi pa bučno -, je solata lahko takšna ali drugačna, samo da – je! Seveda se tega tudi Ančka zaveda, zato naročilo ne gre v kuhinjo, če ob glavni jedi ne vpraša: ”Kaj pa solata?”, iz kuhinje pa naročeno ne pride, če na mizi še ni gneče zaradi kisa in olja.
