Gostilna Ančka

Na štruklje, takoj po pristanku

”Dobrodošli v Sloveniji,” vošči stevardesa, ko letalo pristane na brniškem letališču. Potniki pa v en glas: ”Kje je najbližja gostilna s pristno slovensko hrano?” Eno krožišče naprej od odcepa za avtocesto, se oglasi odgovor. Takšna lokacija je zlata vredna, zato je ob dobri gostilni tam tudi prijeten hotel(ček).

Ančko moraš imeti rad! Zato, ker se v njej ne moreš sprenevedati. Povsod drugje imajo gostje alergije, kaprice in glasbene želje, le v Ančki pa nočejo niti drugačne skodelice za juho, kot so je vajeni. Ančka ti odkrito pove, kaj imaš – najraje!

Omenite komurkoli Ančko in odgovoril vam bo: ”Štruklji!” Recite komurkoli: ”Slovenija,” in kaj vam bo odgovoril? Kranjska klobasa? Potica? Žlikrofi? Prekmurska gibanica? Štruklji? Žal ne! Zato, ker je premalo Ančk!

Najbolj znani slovenski štruklji so sirovi, drobnjakovi, ajdovi z orehi, čokoladni in Ančkini, ker je testo enako voljno, tanko, velikokrat zvito in malo lepljivo kot pred 50 leti, saj so jajca in skuta z bližnjih kmetij, moka iz mlina v Prebačevem, tudi zdaj, ko je sin Marko v kuhinji (Jurka in Toni pa še vedno med gosti), pa se kuhajo sproti in v krpi, zato moramo nanje vsi čakati, politiki, ki se jim mudi na Brdo, potniki, ki jih čaka letalo, poslovneži, katerih čas je denar, in vsi mi drugi, navadni gostje, ki smo pač lačni.

P.s. Zrezek Ančka je (tako kot povsod!) pariški telečji, obložen s šunko in sirom ter gratiniran. Toda za prilogo so domači široki rezanci, pa čeprav ni nobene omake.