Hladna juha
Hladna paradižnikova juha, bezgova krema, kozica, bazilika. Ko sredi najbolj vročega poletja za kosilo naročiš hladno paradižnikovo juho, tega ne narediš, ker bi se rad z njo slikal … Seveda, rad bi se le ohladil, ob tem pa ne pretežko najedel. Ker pa je Hrast, seveda, tudi picerija, in ima v sezonski ponudbi, seveda, le burgerje, njegova poletna juha ni le hladna in le paradižnikova. Pravzaprav od pic in burgerjev v Apačah ne zahtevaš, da bodo (čisto) drugačni, a si zato še bolj vesel, ker so takšne druge jedi! Zakaj pa, torej, ne juha kot – sadna kupa?! Saj je, ker je hladna, v izolirnem kozarcu, ker je v kozarcu, ker ni le juha, temveč je krema, ker je paradižnikova, konec junija še ni umamijska, in ker je takšna kot kupa, seveda, potrebuje barvitost, plastovitost, spenjenost, všečnost. V takšni ”hladni juhi” pa ni več pomembna njena pikantnost, ki bi hladno pogrela, saj tudi v v tej peni ni več pomembno, da se je bezeg iz nje izgubil. Če s kozico na ražnjiču vse skupaj zmešaš, nato pa z baziliko v zapiku še zgrizeš, je Hrastova hladna juha resda drugačna od pričakovanja, toda na koncu kozarec prav tako (kot sadno kupo) postrgaš. In to, kajne, je namen!
Nova hrastovina
Sredi Apač je vse skupaj, cerkev, občina, kulturni dom, pa še Mura in Avstrija sta čisto blizu. A srčika je, seveda gostilna … Zato ima Hrast prostorno parkirišče, dovolj prostora za sedmine, poroke in sestanke, vrt ob cesti, televizor pri šanku in radio v jedilnici. Saj to je stara, domača, podeželska gostilna. Ki pa se je z novimi lastniki notranje prenovila. Toda, z novim hrastovim lesom in vinskimi vitrinami je vseeno ostala še sredi Apač!
Pozdrav
Na Hrastovi deski sta kozji sir z medom in domača piščančja pašteta, dekoracija pa so drobtine s peteršiljem, ocvrta rukola. čips sladkega krompirja, vejica šlajerja ”z našega vrta”. Kruh je domač, z rožmarinom. Pašteta je prepoznavno-jetrna, torej dovolj krepka, da upraviči pridevnik ”domača”. Kozji sir je po svoje presenečenje, zato bi bilo koristno predstaviti njegovo poreklo.
S pozdravom Hrast ne pokaže le svoje ambicioznosti, ki presega vaško-gostilniške običaje, temveč tudi chef predstavi svojo sodobno spretnost in občutek za sestavine.
Hobotnica v solati
Hobotnica v solati s pomarančo in algami. Drobno narezana hobotnica, nakockan paradižnik, na vrhu solata z (vloženimi) algami in pomarančo (lupino), ob strani bučkina krema. Hrastova solata iz hobotnice je dovolj njegova, da se ne čudiš več, zakaj je natakarica priporočila za začetek tako generično, v slovenskih kontinentalnih gostilnah ”obvezno” jed. Če se generične hobotnice med seboj razlikujejo le po več ali manj dodane čebule, ne pa po bolj ali manj površno zrezanih in bolj ali manj trdih lovkah, gre tukaj pravzaprav za – sekanico. Čeprav je pomarančni okus neizrazit, oziroma pomarančne sledi zaman iščeš, je dovolj sočnosti v tako drobno zrezanih lovkah in paradižniku, da ima s pomočjo marinade takšna drugačna generičnost tudi na apaški ravnici svoj smisel. Hobotnico v solati imajo ”vsi” radi, saj je ”naša”, a jo ravno zato v Hrastu dobijo malo drugače. Čop iz alg, ki še poudarijo ”sekanost” in teksturnost, ni le modni dodatek, temveč ima sočni smisel, bučkina krema pa ni le barvni okrasek, temveč sezonski člen.
Pljukanci in postrv
Pljukanci z dimljeno postrvjo in koromačem. Tudi testenine, ki so tudi v gostilnah na slovenski deželi ”obvezne”, so lahko takšne kot povsod, ali pa le takšne kot ”pri nas”. Z dimljeno postrvjo, ki jo dimijo sami, se je Hrast uvrstil med slednje. Že izbor pljukancev obljublja drugačnost, ki jo dodana koromačeva svežina še poudari.
Ribja juha
Ribja juha s hrustljavim raviolom. Hrustljavo-ocvrt raviol je polnjen s krompirjem in šalotko, položen je na ”posteljico” iz praženih lešnikov, peteršiljevih drobtin, pomešanih s hrustljavo kožo brancina in parmezanom. Ob boku tej teksturnosti je avtor poskrbel tudi za aromo, s pomočjo kreme iz pečene rumene paprike. Čez to pri mizi polijejo gosto ribjo juho, ki se tako spremeni v drugačno izkušnjo. Morska ribja juha na apaški ravnici postane zelenjavna ”čorba”, oziroma enolončnica, vendar iz več ponev. Ni čudno, da sledi pojasnilo: ”Ni tipična ribja juha, je malo drugačna, ker chef doda tudi vaniljo.”
Če je marsikje drugačnost le izgovor za kopiranje, ki ne doseže originala, je Hrast v tem spreminjanju neprimerno bolj spreten. Ne spreminja, ker ne zna, temveč zato, ker se trudi pokazati, da zna. Jedec, ki se mu pri tem prepusti, sicer ne najde več originala, a mu je tisto, kar najde, vseeno všeč; celo še več, gostje, ki pridejo na pico ali burger, postanejo slej kot prej radovedni. Takšne pa Hrast zna prepričati, saj je spreten, da je drugačnost lahko celo boljša od originalnosti.
Postrv in njoki
Poširan file postrvi z limeto in limonsko travo, svaljki z zelenim bobom, ocvrta rukola, ocvrt češnjev paradižnik, kuli paprike, pri mizi dolita ribja juha-omaka. S toliko elementi in sestavinami se postrv ne pritožuje, da ji je dolgčas. Hrast vztraja pri drugačnosti, tudi ko ta ni potrebna.
Hrustljavi pujs
Hrustljavi pujsovi medaljoni v domači panko panadi, pretlačen krompir z zelišči, kokice svinjske kože, sotirana julien zelenjava (korenje, bučke, por), dekorativni kremi iz bučk in paprike. Hrast ima sicer tudi ”pravega dunajca”, ki je zato telečji, ker pa je rad drugačen, ne cvre le piščance, temveč tudi pujse. Zaradi hišne panade, ki bolj hrusta od običajne, in spremljave, ki krožnik ambiciozno barva, tako nastane fotogeničen in priljubljen hišni zrezek.
Čokoladni souffle
Čokoladni souffle s kardamomom, vanilijev sladoled, jagodičevje, drobljenec, tri vrste kreme (mango, jabolčna in jagodna). Souffle je zunaj lepo zapečen, znotraj pa še (malo) tekoč, da se še uspe razliti. Ker je prostora na zidarski žlici, dovolj, všečno-modni sladici do popularnosti – ”To je naša uspešnica,” izvemo ob naročilu – pomagajo tudi kremni, sadni, barvni, pestri dodatki. Za spomin na Hrastovo ”kelo” bi bilo dovolj, da bi okusu čokoladnosti, ki ga suflejska tekturna dvoličnost, dovolj poudarja, pomagalo le še sladko-kislo, mrzlo-toplo, belo-pisano nasprotje sladoleda in jagodičevja. Ker pa gre za hit ”na vasi”, chefu pač ni potrebno vzeti veselja, da zraven še kremi in peni.
Četudi kela/žlica – brez skrbi – ni prava, temveč servirna, je vseeno ”prava”. Hrastovi lastniki so, namreč, gradbeniki, zato takšna sladica ni le simbol njihovega dela, temveč tudi uspeha. Ne nazadnje, ker je sladica skrbno zložena in časovno naštudirana, ima tudi gostinska investicija, očitno, načrt in cilj, ter ni le slučajni izlet in improvizacija.
Tiramisu in višnje
Domač tiramisu z višnjami. Ko je tiramisu v kozarcu, je skepsa prve žlice vedno upravičena. Pravi tiramisu je družabna sladica, ki se zato ne je fino, temveč obilno. Hrastov tiramisu pa je kljub kozarcu – ki je dovolj velik, da je nekje vmes – vseeno tako pravi – mascarpone krema, okus kave in marsale, ravno prav namočeni in pravi keksi -, da bi na tekmi slovenskih tiramisujev zasedel visoko mesto. A tudi zato, ker ni pravi …, saj je polnjen z višnjami! Ker pa so te v sredici dovolj skrite, je presenečenje tisto, ki še dodatno razveseli. Pa čeprav je na vrhu jagoda.
Vino
V domači štajerski gostilni domačini pijejo po svoje, a Hrast ima tudi kar tri vinske vitrine in vinsko karto (30 etiket). Janez Ploj je ljudski vinar, toda hišno vino je Valdhuberjevo in suho, točijo se ne le litrce, temveč tudi buteljke (13 vin na kozarec), v ponudbi štajerskih vinarjev pa se najde kaj tudi za bolj zahtevne (Steyer, Jaunik).
