Gostilna
V pravi gostilni je za vhodnimi vrati najprej šank, za njim pa stalno omizje. Trije vrtljivi stoli so iz starega nočnega lokala, zato se na njih čez dan nihče ne vrti. Stalno omizje je rezervirano za največji šopek slovenskih gostiln. Ko se tukaj razgleda, se gre v hišo, v kateri je dovolj jedilnic, večjih in manjših, da se pri Mihovcu dogaja od rojstva do sedmine in od zgodnjega kosila, na katerem se skupaj skrivajo domačini, župani, politiki, znani in neznani, do zgodnjega večera, ko mora hišni ansambel ugasniti ples, ker sosed rahlo spi, pa čeprav v vitrini piše, da je (bilo včasih) odprto od 7. do 24. ure.
Gostoljubje
Gostoljubje je pri Mihovcu vedno doživetje. Kot se za gostilno spodobi! Ker ne greš v gostilno, temveč greš k Mihovcu, ker ne greš na kosilo, temveč greš na obisk, ker ne pozvoniš, temveč te gostitelj že čaka na pragu, ker te popelje za mizo, ki je pogrnjena zate, ker te ne streže, temveč te gosti, ker ni natakar, temveč je Tomaž, ker ni Tomaž, temveč je Čarli! In ker je Čarli, mora Mojca velikokrat priskočiti na pomoč, saj bi sicer gostje le poslušali in nič naročali.
Mojca
Mojca iskreno kuhanje, ki je ponosno, da vsak dan kuha isto in enako, dvigne, po domače, a vseeno drugače, na višji nivo, da si ponosen, ker si spet našel čas za obisk Gostilne Mihovec. Odlika tega kuhanja je v tem, da zna več, kot pa je videti na krožniku; a ravno zaradi tega se v ustih ”vidi” (izkaže), da je – boljše.
To je kuhanje – in to je gostilna -, ki jedcu ves čas dovoli, da ostane v svojem ugodju območja udobja. A to je tudi kuhanje, ki jedca hkrati ves čas vabi, da se mu/ji prepusti. Pri Mihovcu je ”malo drugače” v resnici zelo drugače, zaradi lastne kmetije, dolge tradicije, skrbi za sestavine, ki so lokalne, sezonske, s poreklom in čim bolj ”naše”, ter zato, ker ta drugačnost ne prebija cone udobja, pač pa ves čas ostaja iskrena, pristna in izvirna. Če je beseda domače pri nas zlorabljena z všečnostjo, generičnostjo in lažnostjo, je v Mihovcu branik tradicionalnosti in resnične domačnosti, ne da bi zaradi tega trpele nove generacije in novi časi. Mihovčevo domače, malo drugače je zato dobro kot nekoč in boljše kot danes!
Kmetija
Trideset hektarjev integrirane kmetije! Od njive do mize je pri Mihovcu le Mojčin korak.
Konopljini bleki, dušeno sladko zelje, jurčki, naribani črni tartuf. Konoplja je z Mihovčeve kmetije-njive. Zato je to upravičeno hišna jed, ki smo jo kot domače bleke s sladkim zeljem že pozabili, a nas Mihovec spomni na najboljši možni način, ko tradicionalno jed nadgradi s svojimi konopljnimi bleki, za povrh pa doda še ”svoje” jurčke, ki jih ima vedno na zalogi, in nariba črne istrske tartufe, ki so ne nazadnje tudi ”naši”. Končno (spet) testeninska jed, ki ne oponaša italijanskih in primorskih pašt, temveč svojo popularnost dokazuje z iskrenostjo in originalnostjo.
Pogača
Hišna pogača s čebulo in ocvirki. Tradicionalna Mihovčeva dobrodošlica. Na lesenem lipovem listu. In hitro na mizi.
Hladne predjedi
Resda je gospodar zelo zgovoren, a ko začne naštevati predjedi, se celo njemu zaplete. Jih je namreč več, kot pa ima celo Tomaž na zalogi zgodbic … Že hladne predjedi, preden pridejo na vrsto juhe in tople, pa glavne in sladice: karpačo govejega hrbta, domači namazi, gosja in goveja pašteta, skutni namaz z zelišči, dilca domačih salam in sirov, tatar mešanih vrst pese, domač goveji tatar, žolca svinjske krače, hladno dimljena postrv. Pa, najbrž, še kaj. Toliko jih je, da si želiš vse.
Pesin tatar
Tatar mešanih vrst pese (rdeča in bela), z gorčičnimi semeni in kozjim jogurtom, topinamburjev čips in čemaževo olje. Pesa in topinambur sta z domačega vrta. Zelo sodoben zelenjavni tatarc, ki pa vseeno ni modno dolgočasen, saj je zaradi ”naših” sestavin (s kmetije) in Mojčinih kombinacij dovolj poseben. Čeprav si takšnega želiš v restavraciji, ni zaradi tega nič manj gostilniški. Lep primer, skratka, da je res – domače, malo drugače.
Tomažev tatarc
Goveji tatar, fermentirana čebula, koprive, spenjeno maslo in oluščena konopljina semena (”z naše kmetije”). Avtor se ponosno pohvali: ”Vsake tri dni delam ful hudi tatar, iz pljučnega fileja, po receptu sina, ki dela v restavraciji s tremi mišelinkami v Švici.” Tatarc, ki je res drugačen, tako od trgovinsko-mletih (ta je, seveda, nastrgan), kot od sodobno-restavracijskih, ki poudarjajo ”le” meso, z malo začimbnimi dodatki. Njegova drugačnost pa je ravno v drugačnih začimbah, zaradi katerih ni le za mazanje, temveč je res predjed. Mihovčev/Tomažev tatarc, skratka.
Žolca
Žolca svinjske krače z bučnim oljem, naribano jajce, bučno olje, ptujska čebula. Vzorčna žolca-terina, po okusu, konsistenci in dodatkih, a tudi zaradi oblike in debeline, ki jo dvigneta iz preprosto-gostilniške povprečnosti.
Postrv
Hladno dimljena postrv, začinjena z različnimi začimbami, okisana redkvica, ocvrt kodrolistnati ohrovt ”iz našega vrta” in oljčno olje. Okusno, ker je postrv še dovolj ”živa” in s tem sočna, tudi mariniranje je ne ”skuha” preveč, poživi pa jo še vložena redkvica.
Goveja
Goveja juha z domačimi rezanci, majhnimi kockami govedine in kolobarji korenja. Če bi ji rekli, da je prava gostilniška juha, bi jo užalili, saj ni tako bledolična, podaljšana, prozorna in nedoločna. Je, torej, Mihovčeva, ker je mesno-krepka, kar ne pomeni le v okusu, temveč tudi barvno. A s tem je ”le” dobra slovenska nedeljska juha – ki jo jemo vsak dan -, kar pove več o tistih juhah, ki niso takšne.
Gobova
Gobova juha s kislo smetano in peteršiljem po vrhu. V juhi so jurčki in lisičke, ob njih pa še na drobne kocke narezano korenje in krompir. Prava ”obarna”, gorenjska gobova juha, ki je lahko z ajdovimi žganci enolončnica, brez njih pa obvezen gostilniški začetek. Juha je dobra, ker ima okus po gobovi juhi, ne pa po čebuli, osnovi ali gobji gostoti, in ker so jurčki in lisičke tudi izven sezone in iz zaloge čvrsti ter ”sveži”. Zaradi tega, ker je takšna prava in iskrena, ni le dobra, temveč v primerjavi z gobovimi juhami v drugih gostilnah po Sloveniji dejansko – odlična.
Solata
Regrat s toplim krompirjem, vročimi ocvirki in ribanim jajcem. Pomladna gostilniška klasika, ki doma nikoli ni tako dobra. Pravzaprav slovenska solata! Kot mora biti, kar pomeni, da je ni potrebno ”popravljati”, vsega je ravno prav.
Jetrca
Telečja jetrca s čebulo in jurčki, na majhnem krožniku posebej servirana koruzna polenta. Tradicionalna jed na Telečjem, kot so včasih rekli Pirničam. ”Dodatke spreminjamo, spomladi bomo jurčke zamenjali s čemažem ali beluši.” Gostilniška jetrca, ki se jim nihče ne more upreti, vendar so pri Mihovcu, seveda, malo drugače. Izstopajo jetrca, ne pa (kot marsikje drugje) čebula, dodatki pa jih dvignejo. Jurčki so vedno dobrodošli in všečni. Izboljšana je tudi omaka, ki je bolj ”fina”, zato to niso klasična jetrca, ki se jih lotiš z dovolj kruha in tunkanja, temveč s polento upravičeno glavna jed ter tudi Mihovčeva prepoznavnost – hišna jed.
Pečenka
Telečji vrat pečen v pečici, jabolčni hren, omaka od pečenja, domači sirov štrukelj. Mihovčeva pečenka! Vendar ne kar neki naključni kos, temveč vedno enak (vratni) kos, ki zagotavlja največjo možno mero sočnosti, mehkobe, maščobnosti in s tem slastnosti. Premišljene so tudi priloge, na krožniku ne le dekorativno korenje in hren, temveč oboje s funkcijo (sladkost-pikantnost, svežina za kontrast mastnosti). Posebej pečenkina naravna omaka, ki vse skupaj zabeljeno nadgradi. Skratka, pečenka, ki je tradicionalna, ker je hkrati gostilniško-obvezna in Mihovčevo-prepoznavna.
Pena
Bezgova pena s karamelo in granatnim jabolkom. Pena je pri Mihovcu vedno, le da se osnovna sestavina spreminja z letnim časom. Na tabli je bila napisana še zimska cimetova, v ”starem” kozarcu pa je bila že pomladna bezgova. Preprosta sladica, ki je dovolj lahka, da ni slabe vesti, hkrati pa dovolj sladka in smetanova, da jo imajo vsi radi.
Torta
Domača tortica s pomarančo. Spodaj tanko testo (jabolka, zdrob, orehi), krema pomaranče in stepene smetane, prelita s čokolado. Spomin na jaffa piškote. Stalnica Mihovčeve čokoladne tortice, ki je vedno drugačna, a tudi vedno enaka: kombinacija tekstur, oblik in okusov, s peno sredice in krhkostjo temeljev. ”Vsaka sezona ima svoje torte, spomladi bodo jagode, maline …” Atraktivna in dobra torta, na svojem podstavku, ki ustvarja tortno doživetje. Torta je dovolj všečna, hkrati pa tudi dovolj posebna, da si jo zapomniš.
Vino
Vinska spremljava: aperitiv, Rosé Albiana; predjedi, Rebula 2023, Zarova; glavna jed: Tannat 2019, Mihovec, Capo d’Istria, Vinakoper.
