Gostilna Mihovec

Domače zelo drugače

Mojca se je opravičila: ”Saj je le preprosto kosilo, le dilca” ko ravno te preprostosti nismo mogli prehvaliti. Torej smo še mi, mastnih ust, dodali: ”Zato pa ne bo potrebno pomivati krožnikov!” Za začetek je bil domači radič s toplimi ocvirki in jajcem, potem juha ”z naše njive”, kolerabna s topinamburjem, za glavno debeli kos mehke govedine s sledjo sočne želatine na sredini na sredini zgornjega dela plečeta in ”tenstanim” krompirjem, prelitim s špinačno kremo, posladkali pa smo se s kakijevo peno. In bili nadvse srečni, ker je bilo vse le preprosto, toda boljše, oziroma, kot je pri Mihovcu že od 1857, domače, malo drugače.

Štiri generacije so vpete v delo na kmetiji in v gostilni, z mamo Mihelo in očetom Jernejem že v penziji, a še vedno, za vsak slučaj, vedno tam. Integrirana kmetija, hišna tržnica, popolna samooskrba! Od njive do mize je pri Mihovcu le Mojčin korak.

Pogača, še gorka, ima velike luknje, tanko skorjo in dišeče pokrivalo. Ocvirki so veliki in polna jih je deska, na kateri je v Mihovčevem i-ju žlica. Kot pika na i, ker se ve, da je tukaj vse domače, in ne malo, temveč zelo drugače. Vsa žita so domača, zato so bleki temni, ker so iz polnozrnate moke, pa čeprav je žito le eno in vedno belo, kar morajo Mihovčevi mestnim ves čas dokazovati. Pečenka je vsak dan v ”roru” in jetrca so na Telečjem že stoletja specialiteta, toda vseeno je Mihovec dokaz, da ni domače, kar je nekoč bilo, temveč tisto, kar je zdaj in še bo!