Oštirka
Spredaj je tržnica, zadaj grajsko obzidje, naokrog pa celjsko mestno jedro. Oštirka ima vse, kar potrebujejo gostilna na tržnici, mestna gostilna in gostilna s chefom: mestno lokacijo, urbani interjer z rdečimi vrtnicami, temnim furnirjem in velikim izložbenim oknom, skrit poletni vrt ter odprto zimsko ognjišče.
Chef
Čeprav je Oštirka, je njena glavna odlika, da ima pravega oštirja, ki kupi celo kravo, da je dovolj za juho, golaž in zrezke, in dovolj pujsov, da so domače suhe mesnine Oštirkin ponos. Miran Ojsteršek, ki je imel v Dramljah (pre)veliko gostilno, je v Celju ustvaril tržnici primerno.
Žolca in jezik
Prekajen goveji jezik in svinjska žolca, jajčna krema z bučnim oljem, ptujski lük. Fina izvedba gostilniške ‘klasike’, ki pa to sploh ni. Lepa in okusna nadgradnja, saj ne gre le za bolj fino zlaganje, temveč je jed celota, ki obdrži vso svojo tradicionalnost in priljubljenost, doda pa chefovsko sodobnost. Na ta način sestavine, ki so bistvo jedi, ostanejo v ospredju in so zadovoljni oboji, tako tradicionalisti kot modernisti.
Črna rižota
Rižota s sipo, hobotnico in osočnikom. Črna rižota, hrustljavo pečena hobotnica in marinirana sipa. Osočnik je okisan, kar doda kiselkasto noto. Zakaj bi si naj sredi Celje, pa še na tržnici, naročil črno rižoto? Ne zato, ker je to jed, ki je po generični inerciji na jedilnikih vseh slovenskih kontinentalnih ‘morskih’ gostiln. Pač pa zato, ker Oštirka ni generično morska! To je dejansko njena tradicija in pri njenem negovanju ni površna. Seveda je morskost povsod na slovenski celini všečna in množična, toda pri iskanju te lukrativnosti se Oštirka dovolj potrudi, zato to ni le morje iz zamrzovalnika in Tihega oceana. Tako kot rižota, ki je ‘povsod’ nek črni močnik (škrobnik), tukaj pa si vesel, ker si tako umazan okrog ust. Če ne bi bilo grahovega kalčka na vrhu, bi celo mislil, da si v konobi, a takšni s chefom. Skratka, dovolj prava črna rižota, in dovolj Oštirkina, da si je drugje na celini ne boš več naročil.
Jelenov osso buco
Jelenov osso buco in krompirjevi svaljki z drobtinami. Pravzaprav ne vem, zakaj se Oštirka trudi na osmih straneh jedilnega lista, če pa bi bila dovolj le ena vrstica. Ko enkrat poskusiš osso buco, se boš vračal zgolj zaradi njega! Je čisto pravi osso buco, iz zadnje goleni, z veliko zelenjave in ‘pozabljen’ čez noč, da je zjutraj mozgova kost še boljša od mesa, ki se ti kar stopi, ko jo glodaš. Je jelenov osso buco, kar ga naredi še bolj posebnega. In svaljki, ki so zraven, niso za okras, temveč so tako majhni, mehki in čvrsti, povaljani v dovolj drobtinah, da so najboljša spremljava gosti in nalezljivo dobri omaki, ki ji po vrhu, med posipom peteršilja, manjka le še za ščep ali dva limonove lupinice. Hrana za dušo in ena najboljših gostilniških jedi v Sloveniji! Prepričaj se, če ne verjameš.
Celjska rolca
Celjska rolca, slivov sorbet, ajdove kokice. Celjska rolca je najbolj znana sladica v mestu, iz bližnje slaščičarne in kavarne Rolca. Čokoladno-orehova ‘šamrola’, ki jo v Oštirki le še malo okrasijo. Več v gostilni tisti, ki so se že naveličali štrukljev in palačink, ne potrebujejo.
Pozdrav
Chefov pozdrav za ‘naročnike’ degustacijskega menija: profiterol z dimljenim somom, brioche s sipinim črnilom in marinirano sipo, ter mafin z Miranovimi mesninami. Trije grižljaji, ki dobro predstavijo Oštirko kot gostilno na tržnici, mestno gostilno in gostilno s chefom. Vsak snack je oblikovna in vsebinska celota, z zgodbo (sladkovodno, morsko, domače-mesno) in pekovsko spretnostjo.
Postrv, hren, jabolko
Hladna predjed degustacijskega menija: hladno dimljena postrv, hren, jabolko, redkvica, kaviar postrvi. V Oštirki dimljena Ferličeva postrv, ‘okrašena’ s hrenovo kremo in ocvrto kožo postrvi. Ko Oštirka svojo gostilniško iskrenost in preprostost razširi še v fini scenosled degustacije kuharske spretnosti, to, seveda, naredi zato, da se njenim gostom ni potrebno seliti. Ker gredo dopoldan na tržnico, lahko tam ostanejo do poznega večera … Najde se jih, očitno, dovolj, ki jim je všeč dopoldan golaž, opoldan malica, zvečer pa ‘fajn-dajn’, vse za isto mizo. Kakorkoli, Oštirki je potrebno priznati, da zna biti tudi – fina! Postrv ni le zložena in okrašena, še manj pa je le kupljena; odimljenost je res hladno-nežna, dodatki’ pa res niso le okraski. Kombinacija s hrenom, redkvico, jabolkom, postrvjim kaviarjem in hrustljavostjo kože je dovolj znana, preizkušena in učinkovita, da jo je potrebno le moderno obliti z zeliščnim oljem, pa zraven poskusiš vse tri vrste kruha.
Cvetačna juha
Juha degustacijskega menija: kremna cvetačna juha z žafranom, pire cvetače, pečena cvetača, lešniki. Juha je iz cele cvetače, tudi z zelenimi listi, z bogato osnovo, všečno zgoščeno, postrežena z razgledom na ‘zakuho’, in dolita pri mizi. Dobra juha, ki v meniju ni le zaradi števila hodov, temveč upravičuje degustacijsko vlogo.
Ravioli z gamberi
Topla predjed degustacijskega menija: ravioli polnjeni z jadranskimi gamberi, okisani osočnik, škampov bisque, škampova pena. Kaj še ostane velikim? Ravioli so mojstrsko polnjeni in zviti, osočnik je tukaj ‘pametno’ vložen, pena je spretna, doliti bisque pa ‘poka’ od kreposti.
Svinjska ribica
Glavna (mesna) jed degustacijskega menija: svinjska ribica v hrustljavi kruhovi skorjici, peteršiljev pire, radič pečen v slanini, ožgani korenček, gorčična semena in demi glace omaka. File je ostal v ovoju dovolj sočen, hkrati pa je oddal tudi dovolj soka ovoju, ki je pravzaprav presenečenje jedi, v kateri je sicer tudi vse drugo – omaka, pire, zelenjava, karamelna zapečenost, chefovska izvedba vseh elementov – prav. Čeprav se boš še večkrat vrnil na jezik z žolco in jelenov osso buco, boš za naslednjo obletnico razmislil, ali je ne boš povabil v Oštirko.
Ajdova panakota
Sladica degustacijskega menija: ajdova panna cotta, sorbet klementine, krema tonka oreščka, ajdove kokice. Dovolj nadgrajena, da zadovolji obe zahtevi: v sodobni, a la bistro gostilni, je panakota še vedno ‘obvezna’, v ‘visokoletečem’ degustacijskem meniju pa se obvezno želimo posladkati tudi s presenečenjem.
