Ščuka na kopnem
Ribnika je sredi Zagorja za celo jezero in v njem je toliko krapov, da ščuke med njimi lepo živijo. Lani pa se je, z zastekljeno teraso, modernim pohištvom, lamelnimi pregradami, dizajnerskimi stoli in plutovinasto steno z zlatimi slikami, pojavila še ena na kopnem. Kot ščuka med zaspalo zasavsko kulinarično sceno ponuja menije v hodih, vikende z morskimi specialitetami in jagenjčkovo golenico z eko kmetije na vrhu hriba. Torej ne želi le prihraniti poti Zagorcem do Ljubljane, temveč spodbuditi tudi obratni promet. Le še prave ščuke polovijo.
Ambient
Vstopiš in takoj veš, da to ni le za pivo lokalnih junakov. Ne nazadnje na komodi ni le zelo stari konjak, temveč je ob njem v stekleni vitrini tudi vinska napoved. Ta ambient je bližje centru mesta kot bregu ribnika. Seveda pa tudi tukaj poslušaš radijske reklame in zasavska poročila, ko sedeš pa standardno: ”Kaj prinesem za popit?” Ko ponudijo košarico kruha, ob njej ni nekaj zraven in v njej je zrezano že pred našim prihodom. Tudi tisto ”za popit” natočijo nekje zadaj, kot na skrivaj, pa čeprav so Štekarjeve steklenice lepe. Četudi naročiš še v času kosila, ki je po osem evrov, a la carte sled po mestnih cenah, to še ni dovolj, da bi na mizi zamenjali serviete. Kar pa se ščuke tiče, so tiste štiri med množico krapov v ribniku še vedno žive in zdrave, drugih pa jim ”še niso pripeljali”. Toda, čeprav dobite tudi v zagorskem Ribniku postrvi in orade, se je v Zagorju vseeno nekaj kulinaričnega zgodilo!
Losos
Rezine kupljenega dimljenega lososa z mascarpone sirom na deski oklepajo šopek zelenja, ki mu na vrhu gospodujejo šparglji. Na Ribnikovem jedilniku, ko zunaj otroci igrajo hokej, jih je še nekaj, kar ravno ne kliče pomladi, saj zaman pomagajo tudi žajbljevo maslo, timijanova omaka in mladi krompir. Toda ti šparglji so vloženi in če so doma, je res pohvalno, če so kupljeni, pa so me naredili radovednega kje. Rukola in motovilec sta spodaj bolj mokra – toda sveža – kot začinjena (se pa upravičeno pohvalijo z olivnim oljem Štoka), in mascarpone je vmes bolj skrita kot dodana vrednost. Čeprav je nekaj logike, saj je znano, da gre pod lososa, toda na opečeni kruh, ki pa je bil spremljava pašteti, maslo, če le ne manjka stisk limone. In mascarpone je kot smetana od masla.
Jed, ki jo kuharji na jedilnike dodajajo kot mašilo, saj se dimljeni losos vselej ”dobi” v hladilniku in je nekaj zelenih okraskov vedno pri roki, tukaj sicer ni preskočila v višjo dimenzijo, je pa bila lepše – zložena. Zdi se, da je prav to tista vrednost, ki jo Ribnik ponuja Zasavcem. Opoldne se tamkajšnji poslovneži lahko za kupčijo zmenijo na domačem terenu in zvečer se za obletnico ni potrebno peljati na Dolenjsko.
Pašteta
Domača piščančja pašteta, tudi na deski, v rex kozarcu in z maščobnim pokrovom, ki ji je spodaj ohranil zdravo barvo, je delovala res hišno, pa čeprav se niso pohvalili s poreklom pomarančne marmelade, ki ji je dala – ambientu primerni – pospešek.
Ribja juha
A bila je ribja juha, žal ne sladkovodna, tista, ki je spodbudila radovednost po kuharskem viru. Ribnikov chef je bil po svetu in kratko pri JB-ju ter dolgo pri Asu, zdaj pa se ravnokar odpravlja v ZDA. Toda, nam je na koncu zatrdil, ekipo je izučil, celo še preden so odprli, saj so ”trenirali dva meseca od jutra do večera”. Če ne bodo začeli pri juhi komplicirati in ji dodajati gostoto, če ji bodo, torej, pustili sedanjo morsko iskrenost in preprostost, ko je dovolj okus, pa čeprav v njem plava le nekaj rezin orade, toda zato še sočno-nedolžnih, potem je Ribnik na dobri poti.
Ravioli
Ker, seveda, ni le ribja juha, temveč so – še bolj – tudi domači bučni ravioli s kozicami in žajbljem. Polnjeni z rakci, v omaki iz nastrgane jesenske buče in preliti z maslom iz poletnega žajblja, so jed, ki je lahko na spisku celo leto. V njej so, namreč, tista čustva, ki raztegnejo nasmeh tam, kjer ga sicer ni pričakovati. Zato vam mirne vesti lahko priporočim, da si jih pobližje ogledate, ko vas tam mimo zanese opravek.
Telečji kotlet
Druga Ribnikova posebnost bi naj bil žar, ki je jajčne oblike in zelene barve. Zakaj je to potrebno poudariti na jedilnem listu, ne vem, zato pa vem, zakaj bi bilo to potrebno poudariti na mesu. Sicer smo se izognili največjemu strošku v obliki argentinskega rib-eye steaka (28 evrov), ker verjamemo tudi brez tega, da bolj upraviči naložbo v modni žar na oglje, toda za (skoraj) pol manj smo dobili res spoštljivo velik telečji kotlet, ki pa ni imel zoglenelega žiga. Pri kosti je sicer ohranil sočnost in v drugo smer mu je ostalo tudi nekaj fileja, toda zmanjkal mu je dim, ki bi mu ustvaril nadokus. Pa tudi jurčke se da odmrznjene boljše zapeči, da ostanejo čvrsti. Poudarjam zato, ker je pred chefovim odhodom čez lužo morda še nekaj časa za trening tunovega steaka z avokadom in ramsteka z zeliščnim krompirjem.
Piščanec
Bolj zadovoljni smo bili s piščančjimi prsmi. Zato, ker se je ajdova kaša lepo družila, ker je bila zelenjava le zimska in le na zob kuhana, ker so bile prsi polnjene z rikoto, kar jim je še poudarilo sočnost, in ker pozimi lahko diši po tartufih, čeprav iz tartufate. Torej se v Ribniku ne začudite, če boste namesto ščuke naročili morsko žabo (s tartufi), ali svinjsko potrebušino z jabolčnim pirejem, slanino in cider omako, ali srnin hrbet s kremastim ohrovtom. To je gostilna, ki ima večje ambicije od le urbanega videza terase, ki ga poudarjajo hišni burger in linguine (tanki rezanci) s carbonara omako. Tudi ne gre le za to, da upoštevajo vegetarijance (kvinoja s šparglji, bulgur solata, ajdova kaša z jurčki) in spečejo za malčke piščančje palčke. Ribnik je pred vrati in ko bodo ob bregu spet sosedi s trnki, je odvisno le od lovske sreče, kdaj bodo krapi imeli spet mir, ščuke pa bodo spoznale, da je žafranov beurre blanc maslena omaka s šalotkami in vinom, ki je najprej reducirana, nato montirana, nazadnje pa sploh ni bela, temveč rumena.
Fondant
Gre za to, da si je nekdo tudi v Zagorju upal ponuditi nekaj več in malo drugače! Upoštevajte to, če se vam čokoladni fondant ne bo razlil, bo pa imel zraven še vaniljev sladoled in karamelno kremo, ter če bo NY cheesecake le premalo hrustljava in ne dovolj sočna sirova tortica, vendar z dobrim malinovim sorbetom in grand marnier omako.
Ocena: nasmeh
Slovenija se kulinarično razvija, toda ima še kar nekaj lis, kjer se premalo dogaja. Zato je pohvalno, da zdaj tudi v Zagorju vedo, da dobra gostilna potrebuje pravega chefa, če želi prave goste, ki pa, seveda, vedo, da čez noč ni za pričakovati čudežev. Bolj pomembno je, da se lahko lačni popotniki opoldne ustavijo na cenovno ugodnem kosilu v treh hodih, domačinom pa se zvečer ni potrebno odpeljati drugam na kaj drugega od jetrne klobase s kašo.
Na sliki: vodja gostilne Katja Pikelj, desno chef Toni Babarovič, levo pomočnik Matej Halilagič
