Gostoljubje
Zadovoljnega gosta ne naredita le pijače in/ali jedača, temveč je za to potrebno še veliko drugega, predvsem gostoljubnega. In prav s tem te Žeja obilno pogasi.
Na sliki: Barbara in Igor Loverčič
Pozdrav
Za začetek je res žeja, zato je hitro natočena hišna peneča ”večinoma rebula”, ob njej pa sardelica na šavor in vprašanje, ali naj bo kruh opečen ali svež. Tudi sardelica ni s čebulo čisto sama, ob njej sta namaz iz zelenih oliv in gospodar v čisti ozeljanščini z živim jedilnim listom: ”Za začetek surovi pjat, pole majhni gamberi, za malo se pojegrat, in če česte, njokči s škampami in svežimi lisičkami. Od ribice pa je lišo, ne prevelik rombič, za v peči. Vse, da probaste, za malo vilčko.” Enkrat se je nekdo že na sredi poskušal predati: ”Prosim vas, vse je tako okusno, da mi je škoda in nerodno puščati …”, pa je bil hitro razorožen. ”Saj je samo še en krožnik, potem pa zobatec.” No, potem pa kar … Če bi bil račun na koncu običajno morski, bi takšen način prodaje kdaj tudi zmotil, a je potrebno le pogledati goste, ki odhajajo. Oziroma, ko se je eden hitro vrnil, je rekel: ”Motor mi ne vžge!” In je Igor prijel telefon in je bil čez tri minute sosed z vsem potrebnim orodjem že pod motorjem.
Surovi škampi
Surovim škampom le hlače slečejo in dolijejo malo oljčnega olja. Primeš in posesaš prste, ki dišijo po oljkah, sladki pa so po kvarnerski soli.
Tatar šarga
Šarg, iz družine šparov, je s koromačem, da nevtralizira njegovo divjost, ki ga loči od tatarske klasike iz brancinov.
Palamida
Palamida je z olivami in njihovim (Coronica) deviškim oljem.
Karpačo zobatca
Surovi uvod sklene karpačo zobatca, z granatnim jabolkom za sočnost in rukolo za grenkobo. A okusi se še nekaj in to je odločilni ščep, ki je s Cresa – sok nezrelih mandarin, ki je tako edino ”kuhanje”. Kar najbolj navduši, je zato temperatura, ker nič ni prehlajeno, podhlajeno, odmrznjeno, zato ima vse tudi tako poln in pristen okus. Morski! Ne okus hladilnika ali limone ali pristanišča ali gnilih jajc.
Kozice
”Kako vam gre? Ste v redu?” In že nas polno zaposli. V kozici so kozice, z belim vinom, česnom in peteršiljem, ”iz Istre, blizu Novigrada”, spet le deviške, iskrene, morske, spet za prste, oblizovanje, namakanje. V tem je Žejina skrivnost. Kot ni kompliciranja med gosti, ga je še manj v kuhinji. To ni vrhunska kuhinja, to niso chefovske jedi, tukaj se nič ne peni, nič se ne govori o tehnikah, nič se ne baha. To je ”le” navadna gostilna z ne-navadnimi sestavinami. Ni sicer nič kilometrov od morja, zato pa je nič ovinkov od ribiča do gosta.
Torteloni
Torteloni so polnjeni s tolminskim sirom, čeznje so naribani tartufi, ki jih s testenino veže le maslo. Ni nobenih drugih krem in nobenih dodatkov, nobene snovi za opis, še manj za kritiko. Krožniki so vsi enaki, še najboljše pa je, ko jih ni. Sicer ni več lesenih žlic, toda še vedno je najlepše, ko se na sredini mize stikajo glave.
Njoki
Njoki z lisičkami in škampi so točno to, ker je vmes le še nekaj peteršilja in čisto nič drugega. Njihovo bistvo je le v tem, da so v vsakem grižljaju, okusu in teksturi vsi trije, pa še ves Trnovski gozd in vsa morska globina.
”A mnogim je to premočno. Čim greš malo stran, da je riba malo bolj divja, je pri gostih lahko že problem …” Najbrž pa je ravno zato Žeja tako polna. Slovenci smo nori na morsko hrano. Toda to pomeni tudi množičnost, ki je na drugem koncu kakovosti. Zaradi tega imamo ogromno morskih gostiln in ogromno teh gostiln se podreja množičnim okusom. Ne upajo vzgajati svojih gostov, ne upajo jim ponuditi kaj drugega od klasike. Žeja pa zna z enimi in drugimi. Oziroma, Žejin oštir boljše pozna svoje goste od njih samih. ”Problem je, če ljudje ne razumejo, če hočejo povsod isto. Zato pa moraš vztrajati, biti trmast, iti svojo pot, samo naprej, ni drugega. Kako vam gre, ste dobro?”
Gladek romb
In prinese romba, ki je pravzaprav katrca, torej gladek romb, ki mu ribiči tako tudi pravijo, lišo (liscio). Živi globlje, je manjši, brez roževinastih tvorb, je med listom in pravim rombom, toda še slajši in tako nežen, da mora biti krompir tanko zrezan, če se hoče zapeči. Gospodar spretno izreže fileje in pusti glavo. Še tukaj, pri ”navadni” ribi iz pečice velja, da je manj več. Tri rezine krompirja, dva češnjeva paradižnika, po ena kapra in oliva, sicer pa nič motenja in prekinjanja, zgolj nežnost ribe, ki je sočna, mehka, voljna, toda po svoje še tako živa. Čez takšno je še olje odveč, kvečjemu nekaj kosmov solnega cveta in prav toliko požirkov vina.
Kako je lahko morje tako blizu gozda? Kako se lahko morje od morja tako razlikuje? Zakaj je toliko morskih gostiln, a tako malo dobrih. Žejin gospodar pozna odgovor: ”Krožnik naj pove, ne jaz! Brez špektakolov! Iskreno, preprosto in iz pravih sestavin!”
Asadžin
Po kakšnih dveh urah, odvisno od vzdržljivosti, je za konec ”asadžin”, po malo vsega penastega, kremnega, sladolednega in sladkega, ob tem pa še ”krostata od japke” in gospodarjev sklepni komentar: ”Pomembno je, da nas je čim več dobrih. Toliko jih gre mimo, da se jih naj le en odstotek ustavi! Nekam bo šel po vino, drugam po marmelado, še kam po sadje ali olivno olje, k meni na kosilo, k nekomu drugemu na večerjo.”
To in vrt pod amerikano (brajdo), klopi kot na kmečkem turizmu, mize pol v senci in pol na soncu, dvobarvni prti in avtomobili na pragu, je tako kot drugod. Zaradi vsega drugega pa je treba v Žejo, kjer so slinčki iz mehkega blaga, buteljke v magnum velikosti in glasba tišja od ropota vilic in nožev, zaradi – lakote.
Ocena: 2 srčka
Dva srčka za gostilno Žeja! Čeprav ni ob morju, čeprav je prav morska konkurenca na Goriškem huda in čeprav je mamo v kuhinji zamenjala žena, je Žeja v pristnosti morskih okusov še vedno slovenski pojem, zato v njej ob vsakem hodu na vedno isto vprašanje – ”Kako vam gre, ste dobro? – s polnimi usti prikimavaš vedno enako! Da kakovost ne niha, da novi gostje odhajajo zadovoljni, starih pa prihaja vedno več, je največja odlika vsake domače gostilne. In Žeja je ravno to, družinska, domača, podeželska gostilna, zaradi katere se po vipavski avtocesti ne moreš peljati, ne da bi z nje zavil proti Šempasu.
