Gostilna Žeja

”Ne morem več” ne velja

Morje je lahko mirno kot jezero ali razburkano kot vulkan. Ribič je lahko kot kmet, ki obdeluje svojo njivo in vodi svojo živino na pašo ali kot industrijski delavec, ki na tekočem traku polni trebuhe tovornjakov. Riba lahko diši bolj kot tisoč cvetic ali smrdi bolj kot tisoč umazanih nogavic. Morske jedi so lahko odlične kot največja kuharska umetnina ali zanič kot najslabši fast-food. Toda vsega tega sploh ne veš, dokler te ne zažeja… Dokler ne obiščeš Žeje v Ozeljanu, namreč, misliš, da so vse morske gostilne, ki ne vidijo morja, enake.

Jedilni list pogledajo le tisti po službeni dolžnosti, gostje pa raje poslušajo Igorjevo pojočo “ozeljanščino”. Vse mu je jasno, kaj bi gost rad jedel in kaj pil. “Malo surovega za začetek,” ne vpraša, temveč že kar naroči. “Potem pa gremo k juham…” Nihče se ne upre, no ja, poskušali so že, z “ne morem več…”, toda jih je hitro razorožil naslednji krožnik. “Še enega, potem pa gremo na glavno!”

Če bi bil račun na koncu običajno morski, bi takšen način uspešne prodaje kdaj tudi zmotil, ker pa se Žeja ponaša s pravim razmerjem kakovosti in cene, je le – simpatičen. Pa še žejen nisi.

Torej, surovi škampi, šarkov tatarec, karpačo zobatca in file palamide. Po ribji juhi mlade sipice na golaž, po školjkah vseh vrst in ribah vseh velikosti pa še ”naš asadžin”, slavni Žejin sladki krožnik. Kaj bi šele bilo, če bi se imenovali Lakota?! In to je le morsko. Imajo pa še mesno, na enak način, da je žena Barbara v kuhinji in mož Igor Loverčič med gosti.