Na roko rezan
Kje, razen v Marici, še režejo pršut na roko? ”To je moje veselje. Če je domač pršut, ni primerjave, rezan mora biti na roko, ne pa strojno,” je prepričan gospodar Sebastjan. Saj je tudi tukaj zraven stara in lepa berkelca, toda ne za briški pršut, temveč za domače šalame, pancete, vratovino s kmetije Belica v Medani, in za veliko italijansko mortadelo, ki pa je tudi posebna, saj je v pravi svinjski koži in ročno šivana.
Pršut
Na orehovi deski so ”nametane” – ne pa sprijete, kot je usoda pretanko strojno rezanega pršuta, ki se stopi že na rezilu salamoreznice – ravno prav debele fete pršuta, s tace, ki je sveža tehtala 23 kilogramov, decembra pa bo dopolnila štiri leta zorenja. Najprej je poln nos, potem posežejo vmes zobje, da se na jeziku v slini stopi umami. To je užitek domačega, dolgo zorjenega, na roko rezanega pršuta! Užitek, ki je tako redek (drugje) …
Šmartno
Šmartno je bilo v srednjem veku vojaška utrdba, ker je imelo na dlani celotna Brda in Collio. Ta razgled je danes čar romantične vasice, v kateri se čas za mogočnim obzidjem izgubi v njenih ozkih ulicah. Na tisti, ki je vedno najbolj polna, saj se na njej radovedneži drenjajo med mizami in krožniki vaške oštarije, ki je na tabli restavracija, na papirju pa okrepčevalnica, njen pršut, njene pašte in pražen krompir none Marice pa zaradi pozna ”ves svet”.
Sir
Ko se pršut še reže, je za pozdrav že narezan mladi sir, mariniran v olju in začimbah. V ozki ulici, kjer mize slalomirajo z mimoidočimi, so pogrinjki preprosti, v kamniti notranjosti pa so med slikami in steklenicami prtički iz blaga. Hiša Marica zna!
Telečji hrbet
Mariniran telečji hrbet, hrustek s kozjim sirom, julien zelenjava, majonezna omaka. Ob pršutu je v Marici znan tudi tatarski biftek, na žaru na oglje pa je vedno tudi kak debeli goveji steak (ali izkoščičeno piščančje bedro), toda Marica je preveč domačna in njeni gostje preveč lačno nadraženi, da bi se komu mudilo. Pršut se na roko ne reže hitro, in v Marici sta vedno dva menija, v njima pa: ”To je vse, kar imamo!”
Kuhinja je tako mala, da je odmerjen vsak gib, jedi so tako preproste, da jih imajo vsi radi, a vsaka jed je vseeno prepoznavno Maričina. Točno takšna, kot si tukaj želiš!
Mineštra
Ješprenjeva mineštra je vedno malo drugačna, saj je v njej le tisto, kar je trenutno najboljše. Zelenjava se menjuje, okus pa ostaja.
Narastek
Zeliščni narastek na sirovi kremi. Hiša ima dve ulici in vsaj pet vrat, izza katerih gostoljubje vabi z domačnostjo, tradicijo, pršutom in vinom, toda v kuhinji je tudi znanje, ki nonine recepte, briške običaje in hišne mesnine dopolnjuje še s svojimi idejami. Penasto rahel narastek je dovolj nežen in lahek, da je v ustih zgolj aroma zelišč, zato pa je sirova fonduta, kot ji pravijo tam čez, kamor seže bližnji pogled, pikantna in polna. V svojo domačno preprostost Marica spretno vgnete tudi nekaj več, kar vzbudi radovednost, a ne razočara sproščenosti.
Ravioli
Domači ravioli polnjeni s hruško, skuto, orehi in gorgonzolo. Dobro je, ker je kuhinja tako majhna, saj to pomeni, da v njej ni prostora za generičnost. Pašte so lahko le iskrene in hišne, kot ravioli, ki jim debelejše testo prav nič ne škodi, saj je nadev kot si ga želiš ”doma”, ne pa v mestni ”okrepčevalnici”.
Njoki
Domači njoki s paradižnikovo omako none Marice. Jedi, ki so po babici, so takšne z razlogom – ker imajo še vedno njen okus.
Žlikrofi
Žlikrofi s telečjim ragujem. Poleti za turiste, ki spoznavajo Slovenijo. spomladi in jeseni za kolesarje in pohodnike, ki potrebujejo za energijo dobro voljo.
Žar
Telečji kotlet pečen na žaru na oglje. Ker so to jedi, ki jih ne izbiraš po tem, kaj ti je všeč, temveč, koliko jih lahko (tokrat) poješ, smo izbrali najmanjši kotlet. Marsikje bi to bila usodna napaka, saj bi bil tako ”tanek” kotlet po pečenju izsušen in trd. V Marici pa za zajtrk sinočnjo le prezračijo in odvečni pepel shranijo za potem, ko v žar debelo naložijo novo porcijo (30 kg) oglja. Do kosila je žar pripravljen, da pod starim pepelom čaka na novo naročilo. Na najboljšem ”štedilniku” je tudi najmanjši kos pečen s skorjo in sredico, z aromo in okusom žara, s sočnostjo in mehkobo telečjega kotleta, ki ima še mlečen okus.
Taljata
Goveja taljata black angus na solati s parmezanom, pražen krompir none Marice, kremna špinača. Če je uspelo telečjemu kotletu, potem za govejo taljato, seveda, ni bojazni. Takšna je lahko le na takšnem žaru! Zato je zraven tudi nostalgija, ”posteljica” iz solatk in parmezanovi kosmi; ker ima meso dovolj soka, in ker sta v ponvicah pražen krompir, ki je po noni, ker je tako hrustljavo zapečen, in špinača, ki je ob mesu, ker kar si jo takrat in tam najbolj želiš. Pa smo spet tam, kjer si želimo ”le” preprosto dobro (1 srček), a je v Marici to preprosto boljše (2 srčka), zato sploh nočemo, da bi bilo še za več!
Štrudelj
Jabolčni štrudelj z orehovim musom. Tako kot pršut (in vino in veliko zelenjave) so tudi jabolka z domače kmetije (Belica), zato okus nadgradi še rez … Dober (primorski) štrudelj mora imeti dovolj in prav debelih plasti. Orehova krema je pika na i.
Pita
Jabolčna pita z mandlji in jabolčno čežano.
Fige
Figova pita s slivovim musom.
Vino
V vinski vitrini so sicer tudi vina briških sosedov (iz kleti Brda, Mulit, Iaquin, Ščurek, Edi Simčič, Marjan Simčič, Čarga), v vinski spremljavi k jedem obeh menijev pa so le vina domače kmetije Belica. To pa za jedi none Marice ni slaba vest, saj so med vini tudi prave hišne posebnosti (iz arhive): k rezancem z jurčki Izbrano belo 2018, zvrst rumene rebule, sauvignonassa, chardonnaya in sivega pinota, zorjena v 600 litrskih akacijevih sodih, k raviolom s hruško Izbrano belo 2008 iz magnuma; k taljati Izbrano rdeče 2005 iz magnuma, zvrst merlota, cabernet sauvignona in modrega pinota, zorjena v 1.100 litrskih hrastovih sodih.
