Malo Vipavske doline
V kuhinji ne bo treba pomivati, saj so brazde po vipavski zemlji potegnjene na prozorni foliji, ki jo njegov prijatelj na Ischiji uporablja za sladko slikarsko platno, Tomi pa na Zemonu za pozdrav iz kuhinje. Ko na Vipavskem zaorjejo, pride na plano, kar ponuja sezona. Zdaj so to paradižniki, sveži, v kremi, sušeni. Oprašeni so z baziliko, nadrobljeni z vipavskim sirom. Kruh peče skupaj s paradižnikom in je rahlo dimljen. Zraven je v steklenički sorta, ki je skoraj avtohtona, a tukaj je iz barbere sok. Nato naredimo, kar se sicer v gostilni ne dela, a zdaj se mora, s kruhom pomažemo krožnik/platno in pijemo kar iz flaše/steklenice.
Plankton in školjka
Najprej si je potrebno, s celim listom na mah, usta oprati z okusom ostrige. Potem se plankton, iz katerega so kaplje, v njih dobro počuti. S krompirjem je v emulzijskem pireju kozji sir. Pokrovača je koralo žrtvovala za juho, da je Jakobinka v njej ohranila svojo nedolžno čvrstost. A zadnjo besedo ima chef, ki mezinec, toda iz avstralske limete (Citrus australasica) prelomi, da iz njega iztisne limonasti kaviar. Osvežujoče in hrustljavo, med plavanjem v morju (okusov).
Fedora
Takšna je tudi Fedora, sonaravna, macerirana, zorjena, zrasla iz morskih sedimentov, burjasta pinela, 2016, kot se za Kobalovo Hišo avtohtonih vin spodobi.
Postrv in premog
Ko reče: ”Vipavska dolina, postrv, zelenjava,” je le kot aluzija, saj je spodaj črno kot premog, zgoraj pa belo kot sneg. A to ni iluzija, saj je resnično! Polenovka je bila vedno na mizi v Vipavski dolini, le da je ponavadi v štokfišu, narejenem doma tako kot zdaj pri Lojzetu, bil tudi česen. A avtor noče zakrivati okusov, pa čeprav postrv skrije v raviol, ki ga obarva, res, s premogom. Z lekarniškim, seveda. Poplaknemo z gosto in zelo naravno, torej odkrito, paradižnikovo juho. Vseeno je v kozarcu presenečenje, modri pinot, 2015, Sanctum. Tako prijetno dimi, kot tisti premog.
Črni pujs
Mesni polčas poletnega kosila pod renesančnimi arkadami vipavskega dvorca na vinskem griču Zemono je načel poletni sendvič brez kruha. Jordan Cigoj, ki na svojih Arkadah goji najboljše mangalice, je prišel na sosedski pomenek, chef Tomaž pa ga je pregovoril, da je špehovko za Lojzetove dame preimenoval v belo klobaso. Ker pri Cigoju govorijo na pol tudi po štajersko, se je črni pujs počutil kot doma, ko mu je avtor sendviča stajo porisal z bučnim oljem, seveda od Kocbeka, in nahranil, ne sicer njega, ki je dobil ”le” porove kalčke, paradižnik in še nekaj zelenjave, pač pa nas, s skuto s celjskega konca. Paradižnik je bil topel, da so klobasi zadišale mastno-sladke srage, sicer pa je bilo vse tako dobro, ker je bilo tako enostavno. In, res ni potrebovalo kruha!
Še en sosed, Matjaž Lemut iz Tilie, je pomagal, a na hrvaškem koncu pri Ipši, da je nastala takšna malvazija, 2015.
Beli pujsek
Bil pa je kruh pri drugem, belem, a pujsku. Poletno je bil kuhan na pari, da je bil le mehek, saj je hrustal odojek, ki so ga kar celega izkoščičili, nato pa mu debele ”stejke” le popekli na žaru. Spodaj ga je začinjala domača gorčica, zgoraj so mu slavo peli, v rdeči čebuli, še ocvirki. Ker zdaj ni rdečega zelja, je bilo ”že” izsušeno, ker je zdaj koromač, je zraven janeževo sladil.
Fini odojek
”Uličnega” odojka so v gostilni, ki ne velja na Zemonu zaman za eno od najboljših slovenskih restavracij, tako lepo oblekli, da je bil prav – fin.
Potica
Za sladico je bila potica. Ko smo čokoladi razbili kupolo, smo pod njo našli orehovo pralino. Potopili smo jo v orehov sladoled, ki je imel pramene iz kreme. Da je bila orehova potica čisto prava, je bila njena posladkana skorja zdrobljena. Ker pa je pri Lojzetu vse malo drugače, so bile namesto sladkorja v prahu maline.
Gintonic
Ko so nas z gintonicom zavili v dim, se je sonce spustilo pod arkade, zato smo jo mahnili v debelejšo, divjo, kostanjevo senco.
