Pohana kura
Najboljša pohana kura na svetu! Morda je še kje skoraj tako dobra, toda tam se ne imenuje tako … V čem je skrivnost, zaradi katere so Pri lipi že 60 let vsi gostje sosedje, saj so vsi stalni gostje, vsi se poznajo, vsi so iz Maribora, in vsi so si enotni, da boljše pohane kure ni nikjer?
Čeprav so kure, so piščanci, težki 1,2 do 1,25 kg. Če so le malo težji, 1,3 kg, so za pečenje, ne za cvrenje. Že deset gramov skupne teže se takoj pozna, ali je bedro pri kosti še rdeče, ali pa je cvrtje že temno. Že desetletja Lipi piščance dobavlja ptujska Perutnina, a ne iz baterijske reje, temveč ima vsak oznako kmetije, kjer je kljuval po tleh.
Čeprav pridejo očiščeni, piščance najprej natančno očistijo zunaj in znotraj. Nobenega vonja ne sme biti. Nobene žilice, tkiva, ničesar, kar bi lahko prišlo v panado.
Drobtine za panado so Intesove, kot se je reklo prej, moka pa je od Žnidariča iz prleške vasi Precetinci, od koder izvira tudi Tašnerjev rod. Ko je botra dedka hotela poročiti, je zbežal v Maribor, kjer je bil gostinski vajenec. Spoznal je babico in 1965 sta kupila Staro lipo, ki takrat ni bila na dobrem glasu. Tam so sami pijanci, je rekla babica, a za boljšo nista imela denarja. Ker pa so mimo Mariborčani hodili na Pohorje, so bili tja grede žejni, nazaj pa lačni. In se je začelo.
Za moko, drobtine in rumenjake so potrebna tri različna cedila. Jajca ne smejo biti preveč oranžna, ker sicer je panada pretemna. Friteze so tri, četrta je za dunajce. Temperatura olja je 180 stopinj, kar pomeni, da je ves čas potrebno fino nastavljanje plina. Gospa Irena temu pravi ‘mišpult’. Cvrenje traja 22 minut, v eno fritezo gre le en piščanec. Ko je piščanec pečen, gre takoj na mizo.
Rezultat je, da se s prvim kosom spečeš, toda panada je vedno in na vsakem kosu enaka, barvna, hrustljava in čvrsta, meso, belo in temno, je pečeno enakomerno od panade do kosti, sočno in mehko, toda vsak kos ima svoj okus in svojo draž, grizenja, rezanja, glodanja in oblizovanja prstov.
Lipina solata
Gostilna Pri lipi je znana po pohani kuri, a njeni stalni gostje so prepričani, da nikjer tudi ni boljše solate (in štrudlja)! Na jedilnem listu piše sicer ‘sestavljena solata’, toda vsak gost posebej si jo sestavi ‘sam’, ko našteje svoje želje. Travniški regrat, domači radič, kmetovo zelje, luščeni fižol so sicer sezonske solate, toda Pri lipi so vedno kot utrgane. Na mizi je sicer cel zabojček olj in kisov, toda Lipina solata ne potrebuje nobenih dodatkov in popravkov. To ni priloga, to je solata, ki je samostojna jed, solata, ki se je naješ, solata – naprej!
Lipin štrudl
Ni dvoma, kateri štrudl je najboljši med zavitki na Slovenskem; kar se ne ve, je zgolj to, kateri je pri Lipi boljši, slivov ali češnjev! ‘Želite sredico ali krajec,’ je vprašanje, katerega odgovor se skriva v želiranem sadnem soku, ki karamelizira zapognjeno vlečeno testo, da hrusta, cmoka in se lepi na zobe. Karamelizirano, želirano, sočno, znotraj razmočeno, toda zapečeno, zunaj še vedno malo-dovolj hrustljavo, da ne potrebuješ noža, ampak le vilice. To je štrudl, ki je vedno svež, tudi ko ga posvojiš za domov, da ti polepša še jutri. Zakaj so včasih vsi zavitki bili takšni štrudli, danes pa je Lipin tako redka izjema? Odvisno od zrelosti sadja so še jabolčni, borovničev (s skuto), marelični, višnjev.
Stara lipa
Družinska gostilna! Dedek je pobegnil od botre, ker mu je v Prlekiji izbrala nevesto. V Mariboru je gostinski vajenec spoznal babico in pred 60 leti sta kupila gostilno, ki je bila poceni, ker ni bila na dobrem glasu. Toda pri vhodu je stala starodavna in mogočna lipa, mimo pa so Mariborčani hodili na izlet na Pohorje. Tja grede so bili žejni, nazaj pa lačni. In se je začelo.
Goveja juha
Goveja juha z jetrnim in zdrobovim cmokom, v juhi je tudi (dodano) korenje. Če bi bila Lipa le gostilna s pohano kuro, potem bi bili v razredčeni juhi le razmočeni rezanci … Tako pa je to, preprosto, prava goveja juha, ki je mesno krepka, lepo barvno bistra in v njej niso le rezanci; še fritati, zdrobovi žličniki in/ali jetrni cmoki. Da zdrobovi ne razpadajo, a da so tudi v sredici mehko skuhani, in da jetrni ne potrebujejo dodatnega maggi-umamija, je Pri lipi samo po sebi umevno.
Zelenjavna juha
Čeprav se trudiš, da bi preštel, koliko različnih vrst zelenjave, sveže, z vrta in s tržnice, je v juhi ali na žlici, ti ne uspe, saj ni odvisna od zamrzovalnika, temveč od sezone. Tako zelenjavno-raznovrstna, globoka in gosta, toda bistra, sveža in (zelenjavno) čvrsta bi morala biti vsaka GS (Gostilna Slovenija) zelenjavna juha!
Bučna juha
Bučna juha, po vrhu bučno olje in bučna semena. Sezonska juha, ki torej ni vedno, a je vedno enaka. ‘Nove’ bučne juhe so dandanes drugačne, a imamo ravno zato Pri lipi to še raje.
Ajdova kaša
Sezonska jed in pohorski jurčki. Oboje je bistveno, ker je na Slovenskem preveč celoletnih kaš z odmrznjenimi srbskimi jurčki … Kaša je sočna, ker je pražena (in) z zelenjavo, jurčki so čvrsti in dišeči, ker so sveži in pravilno popečeni. Preprosta (slovenska) jed, ki pa je redko kje tako preprosto dobra.
Pečenica s kislim zeljem
Domača pečenica, kislo zelje s hrustljavimi ocvirki in zabeljen fižol. Pečenica je od mesarja, vendar po dedkovem receptu. ‘Včasih smo jih delali sami, a zdaj časovno več ne zmoremo.’ Sezonska jed, ki se ji bodo pozimi pridružile za nekaj časa tudi krvavice. Ko zaradi radovednosti naročimo za pokušino le pol pečenice, se pol mize odloči, da bo naslednjič celi par. Pečenica je res pečenica, s prepoznavno začinjenim, grobo mletim in mesno-maščobno uravnoteženim okusom nadeva in hrustljavo zapečeno kožo. Kislo zelje je radodarno zabeljeno, tudi fižol, ki se je še dodatno zapekel v ’emulziji’ vode zelja in fižola ter maščobe klobase.
Čebulna bržola
Če bi bila bržola in goveja, bi nanjo čakali še dlje kot na pohano kuro, kar se pri Lipi, kjer gre vse hitro, ne spodobi. Zato je zrezek iz belega krajca in telečji. Če je drugje domače, ker je pripravljeno vnaprej, je tukaj Lipino, ker se pripravlja sproti in sveže. Za to čebulo, ki je mehka in sladka, nič zažgana in grenka, je potrebno veliko potrpljenja in finega nastavljanja štedilnika. Omako naredita čisto naravno oba in družno, čebula in meso, s svojimi sokovi. Za prilogo je (najboljše izbrati) pire krompir, ker je z mlekom in maslom in se rad namaka. Čeprav gre pri ‘bržoli’ za bližnjico, si je vesel, ker je drugje več ni, Pri lipi pa je še vedno bolj od mesa bistvena čebulna omaka.
Svinjska pečenka
Svinjska pečenka se pri Lipi, podobno kot na drugem koncu mize goveja bržola, ne oklepa tradicije kot pijanec plota, čeprav jo v kuhinji že 60 let striktno spoštujejo. To ni pečenka iz velikega pekača, ki je boljša z vsakim kosom, ko se odreže s kosti, pa čeprav je dobra ravno zato, ker so iz pekača rebra, ki prispevajo tudi za pečenkino omako. Skratka, to je sodobna pečenka, ker je iz finega svinjskega kosa (fileja), ki je zaradi ‘pečenkastega’ videza rezan počez, toda spečena vseeno po starem, ker so rebra sočna, da so zanj, ribica pa nemastna, da je zanjo. To je pečenka, ki je priloga praženemu krompirju in mešani sveži solati!
Pražen krompir
Čeprav bi bila radodarna zajemalka praženega krompirja lepša, če bi ji na krožniku dva prsta namenila še ščep svežega drobnjaka, in četudi imajo nekateri raje, da je pražen krompir zapečeno pobarvan, je to – pravi pražen krompir! Kajti pražen krompir je ‘lep’ šele v ustih! Tam okusiš, ali je iz pravega krompirja, prav skuhanega, prav spotenega in prav zrezanega, ali je čebula prav posteklenela, ali je krompir bil pražen na pravi temperaturi in prav dolgo, ali je krompir prav slan, prav topel in (tudi) prav ‘postan’.
Pečen piščanec
Pri lipi nimajo sodobne konvekcijske pečice, temveč staro, klasično, še na plin. Pečen piščanec upa, da je ne bodo nikoli zamenjali … Seveda, glede na to, da kura tako slovi, si pečenega piščanca pri Lipi naročijo redki. Toda, kdor se ojunači vsaj enkrat, bo odtlej vedno v skušnjavi, ocvrto ali pečeno, kura ali piščanec. Morda bo odločitev komu lažja, če mu prišepnemo, da je Pri lipi kura vedno malo manjša/mlajša od piščanca. Le tako se lahko, namreč, oba ravno prav spečeta.
Prleška gibanica
Prleška gibanica s skuto. Lipine sladice so še palačinke, ki so vedno pečene sveže, namazane pa lahko z marmelado, čokolado, brusnicami ali orehi, sadna kupa, ki je z veliko prave smetane, pohorska omleta, ki je, seveda, z brusnicami in vsaj za dve osebi, in zavitki/štrudli, ki so sezonsko raznovrstni. Še kaj manjka? Ne! Čeprav imajo za Avstrijce tudi čevapčiče, za Italijane pa tudi ljubljanski zrezek, imajo za sladkosnede le tisto, kar se za domačo, štajersko, mariborsko in Gostilno Slovenija spodobi.
