Kekčeva domačija

Trentarski raj Mojce in Kekca

Ko si tam, je raj, le da je vse res. Samo tiste viseče vreče pri vhodnih vratih, v kakršnih se je v Kekčevih časih iz skute odcejala sirotka, so za okras. Skuta, bovška in ovčja, tudi na Kekčevo domačijo pride že dovolj pusta, da je nič ne steče, tudi ko zvečer ob odprtem ognju, okrog katerega chef Kekec že razvršča rogovile, v roke primete vroče čompe. Za vse drugo pa je Kekčevina res domačija, od metinega soka iz zeliščnih jerbasov pred vrati do pujsov in kmalu tudi krav na Krasu, od štrukljev, ki niso ne kobariški ne bovški, ker so Kekčevi, saj so polnjeni s polento, do vin, ki jih na Štajerskem dela Primorec, ki je še pred desetimi leti pil le coca colo.

Pa ni tako le zaradi tistih vršacev okrog in okrog travnika, na katerem je Kekčeva domačija posejala svoje štiri lesene bajte, v katerih je na srečo prostora le za največ 25 ljudi, med katerimi je vedno tudi nekaj otrok. Četudi so se njihovi starši rodili, ko je bil Srečno Kekec že posnet, so šele otroci doživeli, da jih Kekec prime za roko in popelje v kuhinjo, kjer skupno nabodejo postrvi na raženj.

Ko planinci pridejo lačni pod goro, je zadaj za hišo na debelih lesenih klopeh hitro na mizi zajtrk, ki diši po kraški slanini izpod rumenjakov. Ko se vrnejo z Zapotoških slapov, jih prav tam čaka jota, v kateri je debel kos dimljenega pujsa, in ni čudno, da nekateri ostanejo še za večerjo, saj za srečne, ker v tej vročini niso na morju, temveč v planinah, v temi zakurijo taborni ogenj.

Če je zraven kak minister, ima na nogah planinske čevlje, če kak direktor, je bil dopoldan na Špici, popoldne pa je utrujen prespal, če kak navaden smrtnik, pa je z vsemi na ti in vsi se potem grejejo okrog ognja in podajajo steklenico renskega rizlinga letnika 2011, ki je sicer še malo robat, a dobro si je zapomniti njegov okus, ker bo drugo leto že čisto drugačen in bo šele čez pet let dokazal svoj potencial.

V tem trentarskem raju se ni poročil le vsem znani Slovenec, temveč je Kekčeva domačija za ”vračanje k naravi, iskanje miru in ohranjanje tradicije samosvojih Trentarjev” pred leti dobila zlatega Sejalca. Ker je bila podelitev v Mariboru, je Kekec, ki sicer najraje pleza, peljal Mojco, ki je sicer kot prva Slovenka objadrala svet, še v Svečino, pogledat tisti srček, ki ga riše vinska cesta. In sta se zaljubila, v še eno domačijo, ki je bila takrat, tako je hotel slučaj, na prodaj. Od letos tam, sredi enovitega vinograda desetih hektarjev, v glavnem rizlinga, laškega in renskega, stoji vinska klet, ki si jo že hodijo ogledovat sosedje. Mar ni bilo doslej znano, da imajo Avstrijci najlepše vinske kleti? Mar ni doslej veljalo, da Primorci ne pijejo štajerskih vin? Zdaj jih eden med njimi celo dela, na naraven način, v vinogradu in kleti ter tako kot na Štajerskem doslej ni bil običaj.