Pri izviru Soče
Do izvira bistre hči planin vodi božja pot. Zatem pa je majhen most in konec asfalta. Potem se gre peš s ceste čez travnik in se pride, če ne zaidete, v raj.
Mitja in Joži
Kekec stopi izza šanka in tudi Mojca pride iz kuhinje na prag lesene bajte, ki ste jo že videli. Srečno Kekec, drugi del trilogije. Nadaljevanje sledi, če ste pravočasno rezervirali, ker v tem Kekčevem raju ni veliko prostora, ker se s ceste ne vidi, ker je mir zagotovljen, ker vam dajo le dobro hrano izpod planin in odlično štajersko vino s primorskim okusom. Predvsem pa zato, ker se vse da!
Pod vršaci
Vršaci so okrog in okrog travnika, na katerem je Kekčeva domačija posejala svoje štiri lesene bajte, v katerih je na srečo, da ni v raju gneče, prostora le za največ 25 ljudi.
Domačija
V leseni bajti, ki je bila včasih staja, zdaj pa so zgoraj sobe, čisto spodaj vinska klet, v pritličju pa seminarska soba, je tudi debela spominska knjiga. Kar poglejte, kaj so srečni napisali!
Ducal
Kekčevina je prava domačija, od metinega soka iz zeliščnih jerbasov pred vrati do pujsov in kmalu tudi krav na Krasu, od štrukljev, ki niso ne kobariški ne bovški, ker so Kekčevi, saj so polnjeni s polento, do vin, ki jih na Štajerskem dela Primorec, ki je še pred desetimi leti pil le coca colo.
Raj
Pri majhnem bazenu z ležalniki na lesenem robu, zalaja Lam. Voda priteče z najbolj strme skale za hišo, za štiri plezalne stene visoke, na katero je gospodar, ki je v gostinstvo zašel zato, ker se je šel v Italijo učit delat ”najboljši sladoled pri nas”, pred leti znosil 25 kubikov betona, ker ”sem se ravno pripravljal na planinsko odpravo”. V teh ležalnikih bomo jutri šteli ovce.
Penina Sontia
Kaj pa ve ta Lo Duca, ki ravnokar odpira novi letnik pet let zorjene Sontie, nefiltrirane penine, na kateri je nalepka Ducal, o vinih? Ko sta imela z Joži, ki je tukaj sredi Triglavskega narodnega parka Mojca, prvi zmenek, je ona naročila vino, njen bodoči pa coca colo. A potem je Mitja Lo Duca nehal piti kolo in je privarčeval za prešo ter spalno vrečo. V prvo je dal cele grozde, da je iz nje oranžno priteklo, v drugi je ob preši spal, da ni kaj zamudil.
Panceta
V Tolminu je Mitja Lo Duca odraščal v istem bloku kot Ana Roš, a ”takrat tudi ona ni znala še niti jajc speči” … Le da je pri Kekčevem gospodarju to trajalo še malo dlje, vse do tistega večera, ko je bilo mami dovolj kuhanja in je sina na Kekčevi domačiji pustila samega s kar tremi ministri …
Čompe
Je v takšnem okolju lahko še kakšna predjed – čompe – bolj ”haute” (visoka) od kuhanega krompirja, ki ima le tukaj v Trenti tako krompirjast okus, in ovčje skute z Mangarta, ki je le ob Soči tako pusta in drobljiva, pa tako zrelo-dišeča in mastno-okusna?
Jota
Opoldan se od sosednje mize sliši: ”Tako dobre jote še nisem jedel!” K takšni laskavi oceni sicer ni pripomogla le prekajena vratovina, ki je potopljena pod gosto enolončnico, v kateri je zelja in fižola ravno prav, da ima kruh dovolj prostora za namakanje, saj v takšnem rajskem okolju, ko je duša pred tem peljala želodec odžejat na uro oddaljene Zapotoške slapove, na katerih je bilo potrebno splezati prvega, da se jih je zatem razkrilo še preostalih šest, ocenjevanje pač ni več sto-odstotno objektivno.
Mojčine culice
Tako tukaj imenujejo raviole, ki so polnjeni s skuto in zelišči, nekaj jih je s travnikov pod Špico, nekaj pa s cize pred vrati, s katere tako prijetno diši po žajblju, ki je v maslu ves hrustljav med pikantnim drobnjakom. Čez culice je naribana dimljena ovčja skuta, ki iz jedi na ”pikniku” ustvarja prefinjeni hod degustacijskega menija, v katerem nihče še opazi ne, da se ves večer izmenjujejo ”le” domača skuta, sosedov krompir in avtohtona postrv.
Postrv z mandlji
Ker se na postrvi na ražnju še ni nacedilo dovolj limone, ki se peče z njimi, dobimo za lažje čakanje, po laškem rizlingu 2012, ki je svež in resen hkrati, in ob renskem 2010, ki je še vedno tako mlad, da je malo robat, a ravno to mu daje potencial, fileje postrvi, ki so se v ghee maslu bolj nežno poširali kot grobo pekli, z mandljevimi lističi, ki dajo z mlado špinačo razlog gospodarju, da natoči še renca 2009, saj ima tudi on tako nežno grenkobo, ki mu jo daje terroir – značaj svečinskih goric, sicilijanske krvi, primorske duše in ducalovske filozofije.
”Vse se da,” pove gospodar, ko je postrv sicer malo preveč zažgana, toda komu je mar, če je zato črn okrog ust, ko oblizuje prste.
Kekčevo pecivo
Tema je že, ko zadiši še Kekčevo pecivo. Biskvit je debel, toda sočen, ker je prepojen, kot pove recept, ki nam ga gospodar zapiše za uho, z litrom mleka in litrom sladke smetane, vmes je veliko materine dušice, čez pa še več karamelne omake. To je tisti biskvit, o katerem je celo popoldne nekomu v telefon razlagal planinec. A najbrž zato, ker je tukaj slab signal in se je slišalo le stokanje.
Kekčevi štruklji
Štruklji so s polento polnjeni samo na Kekčevi domačiji.
