Domačija Kovačnik

Lepše in boljše kot na gostiji

Vrata v kuhinjo so vedno odprta, da se vidi in duha. V jedilnici, pri peči ali pri vrtu, na terasi, pod napuščem ali pod brajdo, je polno, staro in mlado, veselo in glasno. Tukaj se vsi poznajo, saj se otroci skupaj igrajo, starši pa družno mlaskajo. Vse je tako domačno, a hkrati je prtiček lepši kot na gostiji, pribor ima več dela kot marsikje v dolini in aperitiv je obvezen, saj pladenj vabeče ponuja, žajbljev liker, smrekove vršičke, borovničke, metin sok ali, tudi na Pohorju, peneče.

Je le preprosto dobro nedeljsko kosilo, ki pa je na pohorski kmetiji in domačiji, 700 metrov visoko, boljše kot povsod. In je le tako dobro kot ob zadnjem obisku, od katerega pa je ravno zato minilo že preveč časa. Toliko, da sin že toči in izbira vina, bodoča snaha pa že pomaga in dodaja v kuhinji. Zajčki so se še bolj razmnožili, krožniki so še lepši in prilog z domačega vrta je še več, a zato ni parkirišče nič večje, le za obisk je potrebno malo prej poklicati, košatemu repu pod mizo pa je ime Luna.

Bunka in salama dišita po ponedeljku, torku, sredi, četrtku in petku, ko Šternovi na svoji kmetiji v hlevu, na vrtu, poljih in v gozdu krmijo, kidajo, okopavajo, nabirajo za nas, sobotne in nedeljske. Sir je od spodnjega soseda, jetra za domačo pašteto pa od zgornjega, ognjič je s sprehoda, kamor se gre pri Kovačniku vsak gost past po kosilu, bela zaseka obuja otroške spomine, bučni namaz je robato nežen, kumarični rezanci v jogurtu pa zadihane mestne vabijo na zdrav pohorski zrak. Kovačnikov ”Dobrodošli! ni le iz kuhinje, temveč iz ozimnice in hleva, s kmetije in z domačije. In z njim se preprosto kosilo šele začne …