Pri Žabarju

Radi ga imamo

Rad imam toplo krušno peč, star hrastov parket, zlizane macesnove klopi in čipke v okvirjih. Rad imam, kjer na vhodnih vratih preprosto piše: ”Gostilna,” za njimi pa s preprostim nazdravlja stalno omizje. Pri Žabarju je stara krčma na robu mesta, v kateri je na eni steni Zdravljica, na drugih pa so risbe znanih gostov. Rad imam tako pristno, iskreno, domačno in tradicionalno slovensko gostilno kot je viški Žabar, ki je zato vedno poln!

Ker je zunaj vse po novem, je znotraj pri Žabarju vse po starem. Isti naglas in isto besedilo. To ni kuharska znanost, to je gostilniška tradicija, kot piščančja pašteta na začetku, žabji kraki vmes, in potem vse mesno, sočno, hrustljavo in dobro iz krušne peči, preden se bomo spet odločali, med čokoladno torto, ki je že 40 let, in kremšnitko, ki je vedno od danes.

Kar se je včasih kuhalo povsod in vsak dan, je danes le še spomin, ki pa je v naših genih. In ko znova tako zadiši, kuharska umetnost ni v ustvarjalnosti, temveč v vztrajnosti. Vsako jutro je potrebno enako zgodaj pristaviti in vsak dan je potrebno isto ponavljati. Zato je tako malo pristno-tradicionalnih slovenskih gostiln. Žabar pa je še vedno klasika! To so domače jedi, ki pa jih doma več ni, to je tisti okus, za katerega več nimamo časa. Ker so trgovski centri bližje in ker je v gostilnah hitreje. Le pri Žabarju je že sto let z vsako Robežnikovo generacijo enako.