Ocena: nasmeh
Gostilna, na katero se lahko zaneseš – da boš vedno dobil, kar in tako kot imaš rad.
To je sodobno-domača gostilna, ki zna z gosti, a ne le s cenami, temveč s prijaznostjo in posluhom ter s podjetnostjo in novostmi. To počne spretno, ker ve, da za polno parkirišče ne sme tekmovati z vrhunskimi, a še manj sme popuščati pri kakovosti. Zato je Pri hrastu gostilna, v kateri je vsak dan nedelja.
Na sliki: šef Milan Stjepanovič
Formula
Lokacija: ob prometni cesti, na robu mesta, blizu meje. Prostor: cesti lepo zakrita, dovolj velika vrtna terasa, pod krošnjo paviljonski zimski vrt, v notranjosti kar štiri jedilnice, različno, od lesa in kamna do moderne elegance, opremljene. Tradicija: letnica nad vrati, 1894, vse pove. Ambient: goreča polena pozimi, bolj kostanjeva kot hrastova senca poleti. Ponudba: posebna sezonska in dolg primorski jedilni list. Postrežba: znan in prijazen obraz, ki zna svetovati, v uniformi, ki ima izvezeni napis, gostilna Pri hrastu. V Kromberku poznajo formulo domače, podjetne in polne gostilne!
Pozdrav
Izpod cerkve svetega Kancijana v Truškah nad Marezigami je oljčnik mladega Aneja Rodice, ki je zato svoje deviško olje poimenoval San Canziano. Vesel ga je domači kruh z orehi, na katerem prostor najdeta rezina kraškega pršuta in kolobar domače salame. Med rukolo je na pozdravnem krožniku še trikotnik kravjega sira s čilijem. Ker smo aperitiv izpustili, deluje Stegovčeva (Sveti Martin) pinela, 2015, še bolj zeliščno-osvežujoče. Vse to je potrebno povedati, saj najbolj nazorno opiše staro novogoriško gostilno Pri hrastu, ki je ob vsakem obisku bolj mlada. Stene so v oknih, mize so svetle, na njih so tekači, krožniki so veliki, jedi so zložene, natakarji so črno-uniformirani. Sicer pa je dovolj obiskati že spletno stran, da ugotoviš, da boš zadovoljno-sit.
Divjačina
Jelenov file le nežno in oljčno mariniran, s treviškim radičem le podložen, saj je pašteta, ki jo lepšajo kaplje majonezne omake z malinami, dovolj izrazito divjačinska, da se ji poda še vloženi črni oreh. Dobre sestavine in kuharičina spretnost, ki se izraža v všečni predstavitvi.
Hobotnica
Hišno klasiko, hobotnico, ko je v solati tako zmehčana, imajo vsi radi. Nič hudega, če je paradižnik zimsko voden, saj je ob stebelni zeleni, ki je dovolj sočna, saj ni lesena, zraven dovolj limone, da s svežim poprom osveži in začini, za vse drugo pa tako poskrbi nežna pikantnost olivnega olja.
Fižol in radič
Radič in divjačina sta primerni posebnosti za sicer gostinsko-zaspani začetek leta, saj burja še piha, a sonce že ogreje. Če bi bilo ob treviškem radiču še več goriške rože, bi bilo sicer še boljše, toda ko je po divjačinski pašteti in mariniranem jelenovem fileju v fižolovi juhi ”tatar” radiča pod hrustljavim raviolom, polnjenim s skuto in radičem, ni prijetno toplo le zaradi hrastovih polen v kaminu. To ni le nalivanje juhe, ki ni le kremna, saj je to pristna fižolova juha, ki je domače pretlačena, ki ima dno, da se najprej pohvali s spretno izdelano zakuho, in globino, da se nato izkaže še z okusom.
Ješprenj in radič
Ješprenj je bil kuhan s teranom, radič in rumena pesa sta ga uspešno stanjšala, panceta pa ga ni preveč odebelila. Domači raviol, polnjen s solkanskim radičem, v srninem raguju z zeleno in rumenim korenjem, se je bral sicer lepše, a smo verjeli natakarju, ki je tudi menil, da bi bil gratiniran redič iz pečice, zaradi jajca in sira, pretežek. V gostilni, ki ima veliko parkirišče in dolg jedilni list, a sproti nalaga polena v kamin, je potrebno prisluhniti sporočilom. Ker Pri hrastu so radi tako Italijani, ki zahajajo sem na svojo, furlansko kuhinjo, kot Slovenci, ki jim je všeč, da so ob njihovi telečji goleni naši štruklji, tako oni, ki skrbno preberejo posebno ponudbo, kot ti, ki izbirajo le med polnjenimi in ocvrtimi lignji.
Mešane školjke
Gostje v takšni gostilni nismo prezahtevni, saj imamo najraje vedno enako in smo najbolj veseli, ker nas spoznajo. Na jedilnem listu imamo vse, kar potrebujemo za hitro malico, prijateljsko kosilo, pomemben poslovni dogovor ali pa večerjo v dvoje. Ko ne vemo kaj, izberemo hladen ribji krožnik s hobotnico, mariniranimi gamberi in prekajenim lososom, ko hočemo hitro, naročimo njoke s furmanskim golažem ali žlikrofe z divjačinskim ragujem, ko hočemo meso, je medium avstralski black angus steak z vulkanskega žara, ko ne moremo brez, imajo celo čevapčiče in nadevano vešalico, ko bi ribje, je plošča za dve osebi … A ravno zaradi takšnih (gostiln) hodi naših manj čez, njihovih pa več!
Ko v Hrastu izbereš z vsakodnevnih strani, so ravno to, torej niso posebne, so pa korektne. Mešane školjke na belo so z industrijsko okroglo zaobljenimi bavettami, kar je pri nas že predolgo modno, in s paradižnikom, ki pa, resda, ne obarva rdeče. Klapavice, srčanke, majhne in velike pokrovače so radodarna družba, a jih preglasi omaka, ki je pregostljata. To je pač gostilniški krožnik, ki ni le globok, temveč naredi vtis, saj imaš na koncu za kaj uporabiti priloženi čistilni robček.
Brancin
File brancina, žal s prevelikim ostankom kosti, je bil pravilno, torej nežno, pečen, a z neuspešnim posegom ”kopiraj-prilepi”. Namreč, ravno zato, ker je bil pire iz radičeve korenine najboljši del Hrastove ”redičeve” ponudbe, ga je zmotilo, da je bil ob njem treviški opečen v olju, ki mu je dalo postarani vonj.
Divji prašič
Divji prašič, z dovolj mehkim in z občutkom opečenim filejem, v okusni in tokrat prav gostljati vinski, teranovi omaki, zaradi katere ti je kar žal, da je pireja le za dno, kar pa je razumljivo, saj je iz korenine radiča (!).
Kostanjeva tortica
Čokoladna kostanjeva tortica, lahka brez moke, je bila z domačim sorbetom kutine za nasmeh, ki obeta, da gostilna Pri hrastu ni daleč od prvega celega srčka.
Čokoladni mousse
Čokoladni mousse z jagodnim sorbetom iz stare gostilne, ki se mladostno nosi.
