Izletniška kmetija Kuren
Slovenci smo izletniški narod! Ni vikenda, da ne bi šli kam na izlet. V petek zvečer s prijatelji na požirek ali dva, v soboto s slavljencem na rojstni dan, obletnico ali kar tako, v nedeljo z ženo/možem na pečenko in z otroci na dunajca. Samo, da je iz mesta, a da je do tja široka cesta. Samo, da je razgled, pa čeprav na barje. Samo, da je polno, toda da je dovolj prostora; da se mize šibijo, a da imamo to vsi radi; pa da je glasno, veselo, domače, a da nas to preveč ne stane. Ljubljančani gredo zato radi na izlet na Zaplano, a se ustavijo že dosti prej, saj je okrog izletniške kmetije Kuren toliko avtomobilov, da mora biti dobro, če pa so vsi že tam.
Ob krušni peči
Bolj od vsega, kar vidiš, opaziš tisto, kar slišiš! Zato, ker ne slišiš sebe, temveč le polno jedilnico. Nihče se ne igra s telefonom, nihče ni tiho, nihče ni slabe volje in nobenemu ni dolgčas. Gostje so glasni, toda še glasnejši so domači, ki ves čas obračajo mize in zlagajo pribor, pospravljajo umazane krožnike in zlagajo čiste, ropotajo s stoli in se smejejo z gosti. Vsi nekaj slavijo in pospravljajo, vsi si čestitajo, vsi nazdravljajo in si darujejo. Vsi prihajajo in vsi odhajajo, vsi se poznajo in vsi imajo ”svojo” mizo, eni pri peči, ker tam je vroče, drugi stran od nje, da ni vroče.
Za mizo
Debela, s klopjo, ob oknu, malo stran od peči, brez nepotrebnih prtov, a s potrebnim priborom, ki na Kurenu že vse pove. Ste že bili na kmečkem turizmu, kjer bi bila levo in desno čakalna vrsta jedilnega orodja, krožniki pa bi imeli podkrožnike?
Račja pašteta
”Nekaj malega za začetek,” vas določijo, torej: ”Majhen narezek, račja pašteta, bučkin karpačo, pita, solata, slanina, potem pa bi šli na juhe …” Tako se začne, tako se nadaljuje in tako se ne konča, ker na Kuren se vrača.
Kruh je hrustljav, cviček pa je hladen. Več ni potrebno, saj vsi vejo, da je rdeč cabernet sauvignon in bel sivi pinot, vse drugo pa je tako domače. Tudi račja pašteta, ki je sicer preveč ”raztopljena”.
Bučkin karpačo
Bučkin karpačo je bolj za vegi izgovor, z rukolo spodaj in nastrganim sirom zgoraj.
Narezek
Mali narezek ima salame treh vrst in živali, dišečo špehovko in pekoči kulen, le slanine, ki pri sosedih simpatično visi na posebnem trapezu, ni. A vse to je le zato, ker smo prvič in se še ne spoznamo …
Zelenjavna pita
… Ko gospodar to uvidi, dobimo še pito s pinjoli, skuto in bučkami, zraven pa bučkino omako, ki je skoraj pesto, zaradi peteršilja, olja in parmezana, potem pa še prisede, da pove o govedu, ki je francoski Limousin, in pujsih, ki niso krškopoljski, zaradi preveč maščobe, a bodo kmalu mangalica, ker jih vsi tako hvalijo.
Špinačna solata
”Z olivnim oljem je,” poudarijo še posebej, toda prav to zmoti v solati špinače, ki je res mlada, s pinjoli, ki so na suho lepo opečeni, in parmezanom, ki sodi zraven. A zato, ker je olivno olje prestaro, se (še) bolj jezimo v primorskih gostilnah.
Juha
Ker je tudi juha iz bučk, se odločimo raje za govejo, ki je logično dobra, saj je v kuhinji 82-letna gospa mama, ob njej pa sta še žena in soseda (v strežbi pa še ostala družina in prijatelji), ter gobovo, ki je zgoščena s krompirjem, ne kot marsikje s čebulno-močnatim prežganjem. Skratka, na Kurenu vam bo hitro jasno, da ni tako polno zaman.
Rebra
To je hrana, zaradi katere ste prišli, toda zato, ker se vam z njo ni potrebno ukvarjati. Tu ste le zato, da pojeste in se najeste. Tukaj ne naročate, saj boste ”isto kot zadnjič”, ker ni kaj izbirati, saj prinesejo vse na mizo, pa ker je cena le ena in to za vse.
A zato na Kurenu ne boste deležni ovalnih kovinskih pladnjev, na katerih bi kodrasti peteršilj, spiralasti paradižnik in nazobčane limone krasile umetelno zložene plošče. Še pečenke imajo ob sebi le peteršilj, pa še tega lahko pojeste.
Svinjska rebra so štiri ure pečena v krušni peči. Dišijo (svinjsko) dobro po drveh, a bi lahko bila mehkejša.
Pečenka
Govedina, ki je gospodar k mizi prinese za cel pekač, da se stegujejo glave sosedov, kar pada s kosti in omaka je takšna, da je potrebna velika volja za ignoriranje košarice kruha. Toda pol krompirja je pečenega, skupaj s telečjo kračo, in pol dušenega, skupaj z divjačino, da prvega krasi skorja in drugega sredica. Zelenjava je zimska, a seveda so spet tudi bučke, toda v tej omaki in teh sokovih ima meso dostojno konkurenco. Po dveh solatah za predjed je tretja za glavno, ki je največja, ker je v njej cel zelenjavni vrt pred hišo. Na Kurenu, kjer imajo damjake, govedo, pujse, ponije in druge domače živali, se res je!
Štrudelj
Jabolčni štrudelj ima sočna jabolka in malo preveč testa, toda diši sveže in okusen je kot doma, marelični je s skuto, ki se drobi, toda izpod krušno zapečene skorje. Na Kurenu, kjer je enajst hektarjev kmetije, je domače, pa čeprav so sami mestni tam!
Slavko Čičmirko
Reči, da je Kuren fenomen, ne bi bilo pošteno do vas, ki tako radi hodite na izlete, do drugih kmetij, ki imajo za vikende prav tako polno, glasno, domače in toplo, in seveda ne do Slavka Čičmirka, ki peče in počne ”le” to, kar imamo vsi tako radi. Res pa je, da Kuren od drugih vsaj malo odstopa!
Čeprav smo bili prepričani, da bomo s Kurena odšli s toliko ”pasjimi” vrečkami, da bo še za teden dni kosil – mar ni to značilnost naših izletniških kmetij?! -, saj je bila miza tako polna in na njej krožnikov toliko, pa je bil domači prijatelj razočaran. A ne, da bi bilo malo! Je veliko, toda glavna odlika Kurena je ravno v tem, da je dovolj, ker ni preveč. Saj težko vstaneš in še težje greš, toda saj se na vikend izlete ravno zato vozimo. To je hrana, ki se je in poje.
Na dobri poti!
