Gostilna Antonač

Degustacijski meni na vasi

Če tako kuhaš, je dobro, da si tudi picerija; če imaš okrog hiše tako pospravljeno, je dobro, da si tudi kmetija; če si vaška gostilna, je dobro, da je potrebno za vikend rezervirati; če imaš lignje, je dobro, da pri jesetru razliko naredijo priloge; če si družinska gostilna, je dobro, da imaš takšne naslednike; če si tako mlad, je dobro, da mladostne ideje uresničuješ v domači kuhinji. Če kdo še vedno misli, da tako na vasi, stran od glavne ceste, ne moreš preživeti z znanjem in ustvarjalnostjo, temveč le s posnemanjem in površnostjo, naj gre, torej, k Antonaču!

Gostilna na vasi mora imeti dovolj prostora za krste in sedmine, dovolj parkirišča za male in velike in dovolj veliko drevo pred hišo, če že ne stoji nasproti zvonika. Imeti mora najlepšo fasado v vasi, da se vidi že od daleč, predvsem pa z glavne ceste. Vaška gostilna mora biti hkrati kmetija, da gredo mestni vanjo v nedeljo na domači izlet, in picerija, da imajo domačini zvečer kje igrati karte in piti pivo. In gostilna na vasi mora imeti družino, da vsaka generacija doda nekaj novega in svojega. Matevž Erjavec, Antonačev mladi chef, je dodal toliko, da se mestni vozijo zdaj na Bojanji Vrh tudi med tednom, vaščani pa ne hodijo več le na pico.

Confit prašičkove krače je stisnjen v kocko, ki je zato še bolj mesno in meseno polna. S sladkostjo in milino pridejo do izraza oblike korenčkovega pireja, žitnega ocvrtka, čipsa korenja in, še najbolj, krepka in žlahtna mesna omaka. Tako ambiciozen, da še ni rekel zadnje, je raviol, polnjen z govejim repom in figami, pod njim je ješprenj sladkan z domačimi tepkami. Kar je drugje le karpačo, so tukaj marinirane rezine govejega fileja, z zeliščno kremo, maslenim opečencem in korenčkovim čipsom. Imajo pa tudi klasiko.