Kekčeva domačija

Trentarski raj Mojce in Kekca

Samo tiste viseče vreče pri vhodnih vratih, v kakršnih se je v Kekčevih časih iz skute odcejala sirotka, so za okras. Skuta, bovška in ovčja, tudi na Kekčevo domačijo pride že dovolj pusta, da je nič ne steče, tudi ko zvečer ob odprtem ognju, okrog katerega chef Kekec že razvršča rogovile, v roke primete vroče čompe. Za vse drugo pa je Kekčevina res domačija, od metinega soka iz zeliščnih jerbasov pred vrati do oranžnih štajerskih vin, ki jih v Svečini dela Primorec, od štrukljev, ki niso ne kobariški ne bovški, ker so Kekčevi, saj so polnjeni s polento, do golaža iz divjega prašiča in jote z dimljenim pujsom ob odprtem ognju, okrog katerega se greje ves svet.

Pa ni tako le zaradi tistih vršacev okrog in okrog travnika, na katerem je Kekčeva domačija posejala svoje štiri lesene bajte, v katerih je na srečo prostora le za največ 25 ljudi, med katerimi je vedno tudi nekaj otrok. Četudi so se njihovi starši rodili, ko je bil Srečno Kekec že posnet, so šele otroci doživeli, da jih Kekec prime za roko in popelje v kuhinjo, kjer skupno nabodejo postrvi na raženj.

Kekčeva domačija, ki je za ”vračanje k naravi, iskanje miru in ohranjanje tradicije samosvojih Trentarjev” že pred leti dobila zlatega Sejalca, kar je iz Primorca, ki je hotel delati najboljši sladoled, naredilo Štajerca, ki hoče delati najboljše vino, je Kekčev raj, v katerem je bil sicer posnet film Srečno, Kekec, a je zdaj še boljše, ker je vse res. Do izvira bistre hči planin vodi božja pot. Zatem pa je majhen most in konec asfalta. Potem se gre peš s ceste čez travnik in se pride, če ne zaidete, v raj. Pri majhnem bazenu z ležalniki na lesenem robu zalaja Lam. Potem pozdravi še Kekec in tudi Mojca pride iz kuhinje na prag.