Restavracija Pri lovcu

Čokoladna divjačina

Na začetku Ribčevega Laza se ne vidi jezera in Kristal ni ime mondenega smučarskega hotela. Toda to je sreča, saj je imel stari oče prav, ko je učil, da ”sta najpomembnejši stvari v življenju dobra družba in okusna hrana”. Zato se Lovec ne zmeni za turistični vrvež in zato je njegov jedilni list le na eni strani.

Ker Lovca nismo poznali in o njem nič slišali, nismo veliko pričakovali. Ker smo prišli v času kosila, ko gredo hotelski gostje raje na izlet okrog jezera, smo se zbali, da je zaprto. Potem pa si je prvi brat zavezal natakarski predpasnik in drugi kuharskega, da je bilo ”with art in the heart”, kot sporočajo Lovčeve umetniške stene, torej za srček!

”Ko vstopite, iz kuhinje omamno zadiši po lovskih in ribjih specialitetah,” se zdi kot pesniško pretiravanje spletne strani. Saj že ime drugje prestraši, da bo divji prašič žilav in bo jelen utopljen v omaki. A na Kristalovem vrtu žubori potoček, v Lovcu pa ne diši po lovu, temveč čokoladi. Kje ste se skrivali, da smo vas šele zdaj spoznali?!

Ker hotel Kristal ni ob jezeru in v njegovi restavraciji niso le lovci, Lovec z mohantom iz čokoladnice, gosjim karpačom na Tonejčevi skuti, jelenom na trdinkini polenti in bratoma, ki sta si dobro razdelila, kdo je v kuhinji, kdo pa med gosti, oznanja, da ne lovi le hotelskih gostov, temveč tudi zahtevne. Na eni strani jedilnega lista je premalo jedi, da bi se morale prilagajati, a dovolj, da tisti, ki iščete, tudi najdete. Pri lovcu namreč najdeš pravo, bohinjsko in lokalno zgodbo, s pravimi sestavinami in pravim chefom.