Restavracija Planinka

Chefinja na Placu

Ko zaviješ z utrujene ceste na most čez Savinjo, si vesel, ker sredi vasi za mehko spanje najdeš majhen družinski hotel. Toda potem postaneš radoveden, kajti kot na odru se na Placu blešči steklena jedilnica z mizama pogrnjenima do tal, lončeno keramiko lokalne umetnice, gospodarjem v pričakovanju, da te za aperitiv popelje v klet, in chefinjo, ki že s svojimi pozdravnimi grižljaji prežene vsakršno utrujenost.

Tam mimo se gre v Logarsko dolino, tja se vrača na smučarske skoke in flosarski bal, in ta butični hotel poznajo ribiči z vsega sveta. Toda za prihodnost ženskega svetovnega pokala v Ljubnem je skakalnica premajhna za moške, za povratek ribiškega turizma v Zgornje Savinjsko dolino pa bo potrebno še leta čakati, da ribice zrasejo. Je zaenkrat ostalo le to, da ima ”vaška” tovarna največ robotov na svetu?! Helena in Tomaž Žerovnik se s tem ne strinjata!

Starši so imeli v osemdesetih v Kamniku gostilno Pr’ Groh, sama pa si je želela majhen hotel. Ko sta ga z možem našla v Ljubnem, nasproti njegove pisarne na Placu, se je nadaljevalo z veliko zagona in ambicij, vendar klasično, z iskanjem slaščičarke in chefa. Dokler nista imela tega dovolj in je šefinja postala chefinja, gospodar pa somelje … Planinkina ‘nova’ chefinja ne skuša kuhati kot njeni predhodniki, temveč boljše. Tako dolgo je kuhala le možu, dokler ni brezhibno obvladala osnov. Ker potem je lahko začela ustvarjati! Zdaj je lahko biti pameten, češ, zakaj so bili v Planinki potrebni chefi, če pa je mož raje jedel doma. A najbrž so bila ta leta iskanja (in učenja) nujna. Prej so vsak obisk kronala presenečenja, zdaj pa bodo vsak novi izlet v Zgornje Savinjsko dolino spodbujala vedno večja pričakovanja!