Arkade Cigoj

Mali, črni, kosmati, dobri

Cigojeve Arkade so najbolj živa slovenska (turistična) kmetija! Gospodar, ki mu gostje kličejo: ”Jordan je car!”, pozdravi s krožnikom, ki se ga ne vidi izpod velikega kosa mesa na kosti, ki je zrasla le sto metrov višje nad velikim dvoriščem, ki meji s črniškim župniščem. Nato vinska kraljica, ki ji je na pročelju arkad tast oblikoval velik grb, oče pa ga prenesel na barrique v novi kleti, ki je nad starimi kamnitimi velbi iz 14. stoletja, prinese domačo jetrno pašteto, žena Silva, ki še vedno zna zaviti tudi po haloško, pa doda še svoj kruh, z bučnicami, s pršutom, ajdov, bel, koruzni. Dalje je na izbiro; naj bo po ”starem” ali po mladem, vse je doživetje.

Naj bo, torej, pečenica, ki ni česnasto težka, temveč kisla in sladka obenem, saj sta ob njej pire iz kolerabe in repa, okisana v tropinah, ali kotlet mangalice, takšne barve, ki je nima najboljši rose, in takšnega marmorja ne največji spomenik, pečen hitro in vroče, da je sočen in voljan, da komaj čakaš, da primeš še kost, kjer je sladko in mehko, dišeče in mesno, ali ”le” pršut, tako tanek, da se skozenj vidi Sveta Gora, in tako dišeč po Slemici, Vogrščku, Široki grapi, po trnju in zeliščih, po domači krmi in globokem blatu, pa, seveda, tudi po lati, s katero Miha vsako jutro najprej počoha velikega merjasca, da se res v ustih topi.

Ali po novo in chefovsko, torej po Rokovo, bolj poskočno in lažje, z veliko zelenjave, od kalamarov, ki so kar iz pujsovih uhljev, pa vse do palete, ki je iz najboljšega plečnega kosa limuzine. 

Ob takšnih kombinacijah se nihče pri polnih mizah ne razteguje leno po stolih. Ko se v gostilni, četudi je to domačija, vsi le smejijo, tako gostje kot gostitelji, ko se nikomur nikamor ne mudi, ko na mizah nič ne zvoni in ko gospodar prisede, potem je čas, da ga vprašate, če je še prosta kakšna soba. Ker potem še ni potrebno odnehat.