COB

To res ni iz škatle!

Gostilne so zato, da v njih potešimo lakoto, a v nekaterih želimo potešiti tudi radovednost. Ker je COB specialist prav za slednje, je najboljša vest v zvezi z novo portoroško restavracijo, ki je nadomestila tradicionalnega Tomija, da se v njej, ko doživljaš in se čudiš, tudi dobro naješ!

Tudi če ne bi ptičje gnezdo lebdelo v zraku nad sredino nepogrnjene mize, na kateri je ob vsakem hodu v lični šatulji novo sloko in majhno orodje, pa čeprav je velikokrat najbolje poprijeti kar z rokami, bi istrska ”klasika”, torej bakalar, fuži, tartufi, pršut, solni cvet, olive in olivno olje imeli vseeno enega najboljših morskih pogledov v Portorožu. A z njim je to eden najlepših pogledov na sodobno kuhanje v Sloveniji!

Čeprav se je potrebno ozreti čez ozelenelo teraso in skozi previsoke borovce, čez cesto in spodnje hotele, da se sinje zasveti vse do Savudrije, se tukaj še pogled igra. A ne le z razgledom na Piranski zaliv, temveč še bolj z mladimi idejami, modernističnimi jedmi in tradicionalnimi istrskimi okusi.

To so, torej, igre brez meja, toda igrajo se le jedci, kuhar pa le nima mej. To je izven okvirjev, šablon, navad in običajev. To je onstran predalčkov in res ni iz škatle. To ni (le) za lakoto, to je za doživetje. To ni samo hrana, to je mladost, neustrašnost, ”norost”, čemur se odslej reče COB.

COB, Filip, Patrik, Matjaževi nam slovensko kulinariko s krajšim ali daljšim potovanjem po istrski pokrajini, njenih običajih, spominih in posebnostih, zabavno in doživljajsko – skuhajte si sami iz kamna juho – predstavijo na sodoben, a s tradicionalnimi okusi, fin, a zelo sproščen, in še ”neviden” način, a po temeljiti raziskavi, v kateri ne sodelujeta dobro le brata, temveč z njima tudi starši, vinarji, mizarji, keramiki, steklarji, solinarji, tartufarji, oljkarji, oljarji, vrtnarji, celo Kitajci …, in, seveda, gostje.