Domačija Firbas

Domačija na živi kmetiji

Zakaj bi hodili v (etnografski) muzej, če pa je na živi kmetiji vse to, pa še gibanica tako sveže diši in mladi gospodar tako veselo govori. Saj tja hodijo tudi takšni mestni, iz vsega sveta, ki ne vedo čisto nič o podeželju, domači hrani, kaj je muca, kaj krava in kateri so prašički.

Kdor ostane pet dni, eno noč prespi na senu, kjer je vroče in pikajo komarji, a še nikoli mu ni bilo tako super, saj je naslednji dan na travniku dirka s Tomom Vinkovičem, starim traktorjem, med senenimi balami. Kdor ostane deset, pa pomaga v vrtu, obira hruške in dela visoke grede. Pri Firbasu nikoli ni dolgčas. Če že, pa si spet kaj novega in norega izmislijo. Na izlet s starim mopedom ali starimi kolesi? Da le ne pozabite s seboj vzeti piknik košarice!

Na pašniku za hišo so biki, konji, ovce, koze, v hlevu so pujsi, zajci, kokoši, mačke, v Veštatu pa je stara dedkova delavnica, z vsemi mizarskimi orodji, spričevalom in zelhanico. Stara butana klet ima že več kot 150 let, ob njej pa je Štuebl, poln hruškovih sokov in marmeladnih dobrot.

Firbasovi so bili včasih za narezke in velike družbe. Zdaj so za počitnice in hode, med katerimi se začne s suho salamo, mesom iz tunke, potrebušino, zaseko, pašteto, skutinem in bučnem namazu, lukom in celo domačo šunkarico, konča pa – obvezno – s slovenjegoriško gibanico iz vlečenega testa.

Pozor, pri vhodu je rumen poštni nabiralnik. Od tukaj se ne lajka, temveč se pošilja še vedno razglednice (iz Slovenskih Goric)!