Gostilna As

Najbolj znana gostilna prestolnice

Ko se bo pisala antologija slovenskega gostinstva na prelomu tisočletja, bo prav na začetku, pa ne zaradi abecede ali števila črk, gostilna, ki se je rodila na Krasu, poročila pa v Ljubljani. Ljubljanski As je bolj kot katerikoli drugi lokal diktiral gastronomski tempo prestolnice in okuse svojih stalnih gostov, ki niso znani le na videz. 

As svojo popularnost gradi na komunikaciji. Z gospodarjem, ki je (zvečer) vedno tam in vse pozna, z natakarsko ekipo, ki prave goste vedno pozdravi s pravim priimkom, z dnevno ponudbo, ki je vedno sveža in iz morja, z vini, ki pripovedujejo vedno nove zgodbe.

Popetove jedi so iz Asa naredile legendo. Najboljši pršut je v Asu, ker ga reže gospodar, najboljše ribe so v Asu, ker so najdražje, najboljše meso je v Asu, ker ga je Pope že zorel, ko so ga drugi šele zamrzovali, najboljša torta je v Asu, ker je stara že trideset let. Najboljše goste ima As, ker nič ne vprašajo, le plačajo.

Nikjer ni tako malo črk in tako veliko priznanj. Nikjer ne plačaš toliko, pa si tako vesel. Nikjer ni toliko znanih, a je vseeno najbolj znan on, šef, gospodar, patron, Pope.

Nikjer ne ”plačaš”, še preden poskusiš … Ker kupiš, a ne solate, temveč njeno ”Ekselenco”, ne toasta, temveč ”opečene kruhke z rezinami najboljšega Kobe goveda”, ne govedine, temveč ”selekcijo AS”, ne surovo, temveč ”grand crudo”, ne ribe iz pečice, temveč brancina na ”poseben način g. Popa”.

As je kot ženska torbica. Čez cesto jih imajo kolikor hočeš, a tiste so poceni, ta (As) pa je na ceni … Čeprav je to gostilna, ki nikoli ni imela znanega chefa, je to gostilna z znanimi gosti, v kateri pa je najbolj znan njen – šef. Pope in As sta institucija.