Gostilna Jež

Nove jedi iz 1905

Kje je Jagnjenica? Tam, kjer je Gostilna Jež! Zato jo hitro najdite na zemljevidu, da boste uživali pristno, lokalno, domače in po Ježevo: babičino skorjo kruha v beli kavi, mamine zeljne krpice z domačo kuro in telečje možgane, ki jih je ata tako rad jedel. Ježev meni je sicer v hodih, toda ti na mizo prihajajo v povorki in tako kot si jih je sin zamislil.

To je še vedno gostilna z letnico 1905, toda četrta in peta generacija Martinčičev v njej ustvarjata kulinarično doživetje, ki pristnosti dodaja nadokus, lokalnosti razgledanost, domačnosti pa Ježeve mehke in okusne bodice!

Kot čudež iz šatulje se odpre bomboniera pozdravov, ki so začetek prijateljstva, zaradi katerega je potrebno pri Ježu rezervirati čim večjo mizo. To je spominjanje, ki pa je vedno znova presenečeno ob starih jedeh mlade družine, ki z iskrenostjo okusov in iskrivostjo idej potešijo radovednost po tradiciji in željo po sodobnosti. Jež se zelo dobro spominja starih receptov, a jih še boljše popravlja.

Krškopoljc je z brusnicami, fazan s pečeno koruzo, račka pa s konjakom. Gams je mehek kot pena, hrustljav kot ocvirki in krhek v piškotu. Muflon je v tatarju in karpaču, toda konča v krušni peči, brancin pa ne preseneti, ker je ob Savi, temveč ker je od repa do glave, in zato najboljše šele pride, saj je Slovenija tako majhna, svet pa tako velik, da Ježu z veseljem oprostiš, ko pečenico zašpila po primorsko, krvavico pa po francosko. Ne, Jež ni podoben kot jajce jajcu; še rumenjak iz otroštva je z rumom, kruhov narastek iz babičinega predpasnika pa z novim sladoledom v stari kavi.