Stare jedi mlade družine

Kje je Jagnjenica? Tam mimo nas ne peljejo glavne ceste in ne vodijo stranske poti. Zato ima vsaka vas, čimbolj skrita je, svojo gostilno, ki je duša kraja in v kateri se vse dogaja. Čim bolj lokalna je ta gostilna, tem bolj tradicionalna je. Svojim smo zvesti. Velja za goste in gostilne, ker gostje prisegamo na mamino govejo juho, gostilne pa na svoje stare goste. Zato pa je Jež že več kot sto let.

Toda četrta generacija Ježa ni le spremenila, temveč razvila! Tako, da je Jež domača gostilna, v kateri tudi že imajo burger, a še vedno čebulno bržolo, ta pravi dunajski, esihflajš iz juhe, juho iz gozda, restanca z ocvirki in olupki, krškopoljca s kopunom in račko s kipnikom; družinska gostilna, v kateri imajo še vedno mamine zdrobove žličnike, toda že sinove jedi, ki jih je imel najraje ata; lokalna gostilna, v kateri so sosedje za mizo, toda njihovi pridelki in izdelki na njej, in v kateri lokalne okuse spremljajo le posavsko-dolenjski vinarji, toda le s svojimi najboljšimi vini; ter nova gostilna, ker so bikovi prašniki s panko drobtinami, tatar iz sulca in z žafranovo omako, sladice, ki jih imajo vsi, pa so v trisu boljše kot solo drugje.

Zato se moramo zdaj ne le spremeniti, tudi razviti, še gostje. Toda ne zaradi Ježa, temveč zaradi sebe. Ker je že čas, da zvemo, kje je Jagnjenica, in da znamo dobro jesti.