Gostilna Jež

Nove jedi iz 1905

Kje je Jagnjenica? Tam, kjer je Gostilna Jež! Zato jo hitro najdite na zemljevidu, da boste uživali pristno, lokalno, domače in po Ježevo: babičino skorjo kruha v beli kavi, mamine zeljne krpice z domačo kuro in telečje možgane, ki jih je ata tako rad jedel. Ježev meni je sicer v hodih, toda ti na mizo prihajajo v povorki in tako kot si jih je sin zamislil.

To je še vedno gostilna z letnico 1905, toda četrta in peta generacija Martinčičev v njej ustvarjata kulinarično doživetje, ki pristnosti dodaja nadokus, lokalnosti razgledanost, domačnosti pa Ježeve mehke in okusne bodice!

Kot čudež iz šatulje se odpre bomboniera pozdravov, ki so začetek prijateljstva, zaradi katerega je potrebno pri Ježu rezervirati čim večjo mizo. To je spominjanje, ki pa je vedno znova presenečeno ob starih jedeh mlade družine, ki z iskrenostjo okusov in iskrivostjo idej potešijo radovednost po tradiciji in željo po sodobnosti. Jež se zelo dobro spominja starih receptov, a jih še boljše popravlja.

Krškopoljc je z brusnicami, fazan s pečeno koruzo, račka pa s konjakom. Gams je mehek kot pena, hrustljav kot ocvirki in krhek v piškotu. Muflon je v tatarju in karpaču, toda konča v krušni peči, brancin pa ne preseneti, ker je ob Savi, temveč ker je od repa do glave, in zato najboljše šele pride, saj je Slovenija tako majhna, svet pa tako velik, da Ježu z veseljem oprostiš, ko pečenico zašpila po primorsko, krvavico pa po francosko. Ne, Jež ni podoben kot jajce jajcu; še rumenjak iz otroštva je z rumom, kruhov narastek iz babičinega predpasnika pa z novim sladoledom v stari kavi.

2020: Stare jedi mlade družine

Kje je Jagnjenica? Tam mimo nas ne peljejo glavne ceste in ne vodijo stranske poti. Zato ima vsaka vas, čimbolj skrita je, svojo gostilno, ki je duša kraja in v kateri se vse dogaja. Čim bolj lokalna je ta gostilna, tem bolj tradicionalna je. Svojim smo zvesti. Velja za goste in gostilne, ker gostje prisegamo na mamino govejo juho, gostilne pa na svoje stare goste. Zato pa je Jež že več kot sto let.

Toda četrta generacija Ježa ni le spremenila, temveč razvila! Tako, da je Jež domača gostilna, v kateri tudi že imajo burger, a še vedno čebulno bržolo, ta pravi dunajski, esihflajš iz juhe, juho iz gozda, restanca z ocvirki in olupki, krškopoljca s kopunom in račko s kipnikom; družinska gostilna, v kateri imajo še vedno mamine zdrobove žličnike, toda že sinove jedi, ki jih je imel najraje ata; lokalna gostilna, v kateri so sosedje za mizo, toda njihovi pridelki in izdelki na njej, in v kateri lokalne okuse spremljajo le posavsko-dolenjski vinarji, toda le s svojimi najboljšimi vini; ter nova gostilna, ker so bikovi prašniki s panko drobtinami, tatar iz sulca in z žafranovo omako, sladice, ki jih imajo vsi, pa so v trisu boljše kot solo drugje.

Zato se moramo zdaj ne le spremeniti, tudi razviti, še gostje. Toda ne zaradi Ježa, temveč zaradi sebe. Ker je že čas, da zvemo, kje je Jagnjenica, in da znamo dobro jesti.