Gostilna Mencinger

Domača gostilna s finimi manirami

Čeprav je danes vse v oblakih, je za gostilno še vedno najbolj pomembno, kaj piše s kredo na tabli pred vrati. Kjer so le suhoparno naštete ”malice, kosila in jedi po naročilu”, si zgrešil prava vrata … Kjer pa tečejo sline še preden vstopiš, saj imajo ”sireke, oljovo govedino, meso iz tunke, svinjsko in telečjo pečenko, jabolčni zavitek in prleško gibanico”, si prišel v pravo gostilno! Ker v takšni gostilni je glasno okrog šanka, gostoljubno v posebni sobi in fino pogrnjeno v domačni jedilnici.

V krožišču pri črpalki v Radgoni avtomobili ne zavijajo več zgolj proti Radencem, temveč zaradi Mencingerjeve malice in kosila, zaradi Zvonkovega gučanja in zaradi babičinih jedi po Matejevo tudi proti Dajnkovi rojstni hiši. Pri Štefanecih je že pred hišo polno cvetov, v domačni jedilnici pa ob tiktakanju stenske ure črno-bele slike pričajo o dolgi gostinski tradiciji. V stari gostilni so spet stari lastniki, toda z mladim gospodarjem. Čeprav ga je največ naučila babica, ima najraje goste, ki imajo raje polno mizo dobrodošlice, ne pa polnih krožnikov in velikih plošč.

Kisla juha je zato tradicija in ocvrti zrezek je štajerski, toda kipnik je iz kopriv, jelenov file je s sočnostjo izabele, regrat je v sladici, bučni njoki so prleški, sezonski meniji pa so glavna odlika vaške gostilne, ki tudi z zunanjo in notranjo podobo vabi na izlet v Radgonsko-Kapelske gorice.