Gostilna Rakar

Sveže, preprosto, dolenjsko

Kolikokrat se vam je že zgodilo, da je podeželska gostilna stene in krožnike odela v fine obline, okusi pa so ostali zastareli in dolgočasni? Odvrzite takšne črne misli pri Rakarju in se po morskih, sladkovodnih in mesnih pozdravih prepustite razpredanju svežih, preprostih in lokalnih idej gostilne, ki je mamin ješprenj z jurčki tako spremenila, da mu je ohranila tradicionalni nadokus, restavracije, ki v elitni slovenski JRE družbi ohranja sloves najbolj radovednega okušanja tik ob dolenjski avtocesti, in vinske kleti, ki jo zalaga kar pet družinskih someljejev.

Podeželska jedilnica je bolj elegantna od velemestne, hotel ob avtocesti je tako na vasi, da je prva soseda ekosirarna, sveža, preprosta in lokalna večerja pa je neizpodbiten dokaz, da se slovenska kulinarična revolucija ni zgodila le na porcelanski podlagi, saj ima vse, kar je na njej in tudi pri Rakarju dolgo in fino hodi, (sveže) poreklo, (preprosto) idejo in (ne le lokalno) vino.

Če se konča s pršutom in bordojcem v kleti, je zato le za primerjavo, kako dobro kot v preprosti gostilni in fini restavraciji hkrati je bilo šele pred tem, ko je bila postrv iz Krke z drobtinami sosedovega sira, novokomponiran goveji rep z dolenjskimi lisičkami in vrtnimi mačehami, jelen s kozjo skuto v bezgovi omaki … Zato gre pri Rakarju vedno za presenečenje; če te tja pripelje avtocesta, boš presenečen, kako mirno boš spal pod njo po toliko hodih vinske spremljave; če te pripelje fina radovednost, pa boš presenečen, kako udobne in dolenjske so lahko jedi, ki imajo toliko srčkov.