Grad Štanjel Restaurant

Komel na oživljenem Štanjelu

Greš na Štanjel, prideš pa v Kobjeglavo. To pa zato, ker je Kobjeglava šla na Štanjel.

Lepo se je poročiti na Štanjelu, toda, ker se Štanjel tako prebuja, ker se grad tako prenavlja, ker je gostilna tako ambiciozna, ker je družina tako pridna, ker je dvorišče tako peščeno, ker so vina, pršuti, salame, siri, nasploh vse sestavine, tako kraške, ker so pogrinjki tako fini, ker so jedi tako preproste, toda elegantne, ker je tukaj vedno poroka, vedno koncert, vedno izlet, vedno ogled in vedno razgled, ker še vedno zvrnejo najprej oljke na mizo, ker te naučijo pršute ločevati po rojstnih dnevih, ker ti degustacijo presekajo z brinom, ker tukaj neveste sicer doživijo najlepši dan življenja, sprehajalci najboljšo rižoto kraškega izleta in obiskovalci Štanjela najdaljšo noč ne-več-spečega mesta, se ti res ni potrebno še enkrat poročiti, da ponovno prideš.

Ko za občudovanje tac, ki so se sušile na najboljši burji na svetu, ni bila dovolj več le jota, je prišel Simo Komel v Kobjeglavo rešit vsaj gostilno propadlega kraljestva pršuta. Fino je pogrnil pod murvo in elegantno zvrnil oljke na mizo, a nato dovolj hitro ugotovil, da imajo njegovi gostje od parmezanovih grizik, čeprav so z bučnicami, vseeno raje pršut, čeprav se ovija okrog njih. Zato je novo zgodbo v nekdanji pršutarni zgradil na – star(an)ih pršutih.

Ko so ga nato zaradi uspeha v Kobjeglavi na pomoč poklicali s Štanjela, češ da so obiskovalci gradu, ki se je končno začel prenavljati, lačni in žejni, je zato že imel izkušnje. Gostom ni le hitro in bistro nekaj skuhal, temveč je na Štanjel preselil kar celo Kobjeglavo in ji dodal ”le” – grajski ambient. Na najboljši kraški burji tako še zorijo najboljši pršuti, na najlepšem grajskem hribu pa je že spet oživel Štanjel!