Razgled in hrana k vinu

Sedi, da se predstava lahko začne. Nastopajo: bela Ljubljana, sončni zahod in grajski zbor (žonglerji, sprehajalci, tekači, psi, z in brez gospodarjev). Za pijačo je dobro poskrbljeno, v čebru je veliko na kozarec, v vinoteki pa vse najboljše iz cele Slovenije. Kaj pa hrana? Ob takšnem razgledu in takšnih vinih bi bila za zraven dovolj že tista ”taca”, ki tukaj diši po dobrem in na roko zrezanem pršutu. Vse drugo je, torej, v tej predstavi na Grajski planoti za nagrado in aplavz!

Seveda, to je predvsem vinoteka, ki ti ponosno razkaže več kot 300 vrhunskih slovenskih vin iz vseh treh vinorodnih dežel, zraven pa na roko nareže pršut in druge mesnine, zato je tudi ponudba jedi takšna – za žejo: sendvič za tiste, ki jih je ”vzpon” na Grad preveč utrudil, narezek ob vinski degustaciji, da vin ni potrebno ”pljuvati”, kranjska klobasa za družbo, ki si je naročila še eno rundo, krompirček, ker je z lardom in na sredini mize.

Toda Grajska vinoteka je tudi terasa, ki ji v Ljubljani v lepem vremenu ni enake, saj je s ”tribune” najlepši razgled na mesto, s katerega te kar vzpenjača pripelje do mize. Torej ne bi bilo prav, da bi gledalci le dobro pili, nato pa pri sosedih dobro jedli. Zato v grajski predstavi nastopa tudi chef, ki se je kuharsko sprehodil že po celi Ljubljani, tako da dovolj dobro pozna ”sceno” in ve, kje mu je igralsko mesto. Jan Gomboc ne tekmuje ne s sosedi in ne z vini, temveč vse ”le” dopolnjuje!

Zato so gledalci v Vinoteki nagrajeni. Prišli so na vino in si naročili nekaj le za zraven, dobili pa mariniranega brancina, ki še plava, zelenjavni tatar, ki ni vegetarijansko bledoličen, ješprenjček, ki je hit za žlico, potrebušino, ki je res hrustljava in še pikantna, prepelico, ki je nimajo niti v mestu …, ter na koncu še kar dve princeski.

Če si povsod drugje ob dobri hrani privoščiš tudi vinsko spremljavo, tukaj dobrim vinom privošči tudi pravo hrano!