Hiša Polonka

O modrih in rožnatih Hišah

Polonka je tako priljubljena, ker je tako drugačna od Hiše Franko. Polonko si poželiš drugo jutro, ko se po obisku Hiše Franko zbudiš poln globokih vtisov in nepozabnih spominov. Polonka je priznanje, da smo vsi vsak dan lačni, a da bi bili vsi radi enkrat na mesec tudi radovedni. Ker pa vsi ne moremo niti enkrat na leto v Hišo Franko, smo veseli, ker gremo lahko vsak dan v Polonko. Ker v Polonko gremo zaradi Ane Roš, potem pa smo veseli, ker je v njej Valter Kramar. Saj gre tudi Ana zelo rada v Polonko – ker v njej ne kuha.

Pravzaprav je Hiša Polonka za to, da greš vsaj enkrat v življenju v Hišo Franko. Ker je Hiša Polonka za vsak dan, se je ne naveličaš, temveč postaneš slej kot prej radoveden. Zakaj je tako malo takšnih preprostih oštarij, v katerih strežejo le to, kar imam rad, le za najest, pa zraven še nekaj dobrega spit, le za družbo, dobro voljo in smeh? Kaj znajo avtorji Polonke drugače, da ni nič drugače kot bi naj bilo vedno in povsod? Zato, ker te Valter povabi še k Ani, te ta modra hiša zvabi še v tisto rožnato, v katero se sicer ne bi upal, saj za Hišo Franko veš in slišiš, da je čisto – drugače.

Hiša Polonka je zato, ker nikjer ni več takšne prave frike iz pravega tolminskega sira, z visoke paše in surovega mleka. Hiša Polonka je zato, ker so povsod le še bruskete, a na njih ni planinske skute, ker so drugje bakalce iz novozelandskih ovc, žlikrofi pa iz industrijske proizvodnje, ker so piščanci zmleti in brez perutnic, ker so burgerji stoje, leže, mimojede, le za staro, leseno in polno mizo ne, ker v štrukljih ni več dovolj orehov, ker v Hiši Franko ni več kultnega Frankovega angleškega roastbeefa (od 1973) in ker nikjer pred preprostimi gostilnami ni več vrst in čakanja!

Hiša Polonka pravzaprav ne potrebuje ocene, saj se vanjo ne gre jest, temveč veselit. A naj se ve, da boste srčkano siti!