Majerija

Zelenjavno-zeliščno na grofovski pristavi

Pršut je za prvo lakoto, ker si je za zelenjavo, zelišča, sadje in njihovo okusno-dopadljivo kombiniranje na krožnikih pač potrebno vzeti (v kuhinji) čas. In tudi zaradi kruha, ki mu je potrebno dati priložnost, če pa ga pečejo vsak dan sproti, pa vseeno je vsak dan drugačen.

Čeprav imajo tudi telečji tatar, so ob njem hrustljava stebelca zelene in rahlo pikantna krema rumene paprike, in goveji carpaccio, ob katerem so lešniki in mladi ovčji sir. Toda pravo zelenjavno-zeliščno okušanje se začne s toplimi predjedmi, med katerimi se je obvezno spoznati z mlado rdečo peso, ki kot krema polni hrustljavo zapečene palačinke.

Zelo Majerijini in zelo la dente, na zob, so domači zeliščni rezanci. ”trdi” so le tako dolgo, dokler se v ustih ne stopijo z omako paradižnikov, bazilike in bučkinih cvetov. Dokaz, da se  pravih jedi, ki imajo torej dušo, ne ocenjuje na prvi vtis, temveč jim je potrebno dati priložnost (beri: razmišljujoče grizenje).

Nasprotje v konsistenci, a bratstvo v kompleksnosti okusov, so Majerijini melancanovi njoki. Čisti jajčevci, pečeni v celem do mehkosti, izdolbeni, pirirani, zgneteni. Za omako, ki jih poveže še zunaj, pa je dovolj le paradižnik, saj mu okus dajeta sveži origano in limonova bazilika.

Nič hudega, če v takšni konkurenci pečena odojkova krača, muflonova taljata, telečji kotleti (opečeni v pistacijevem prahu) in svinjski file (s citronkino omako in domačim češnjevim džemom) ne pridejo na vrsto. Bodo, pač, prihodnjič; ko bo do prostorne kleti s 150 vipavskimi etiketami le nekaj korakov. Na Majeriji imajo pod zemljo, namreč, tudi sobe; ki jim na stropu raste zelenjavno-zeliščni vrt!