Pr' Končovc

Pr' karpaču in štrukljih

Ko sedeš Pr’ Končovc za mizo, ti gostoljubje zaželijo velik šopek rož z domačega dvorišča, vrč vode, ki je takoj na mizi, cvibl muster in svečani pogrinjek iz ponovno uporabljenega starega blaga, s kmečkim vzorcem, elegantnim otipom in brezhibno belino. Ta mlada natoči peneče, gospodar kuhinje in kmetije pa kos svežega kruha namaže z maslom sosednjega mlekarja, ki mu doda še zelišča z Jošta, ter obloži z domačo salamo, ki jo ‘utrga’ s stropa v kleti. Zato, kajne, ste prišli!

Končovc ima stoletja v trdnih zidovih, kapitalce v rogovih in cvibel muster na krožnikih. To je kmetija odprtih vrat, zato je domačno in družabno. To je hribovita kmetija, zato živina ni privezana v hlevu in polja ne orjejo kombajni. Avtomobilisti se morajo znajti, pohodniki se znajo kar pri mizi preobleči, vsi, s cesarjem vred, pa gredo na dvorišče peš. To je gostoljubje domačije, kjer (se) dela in živi (že osmi rod Kristanovih).

Ampak, da tukaj kuža tako mirno spi pred vrati, čeprav se okrog krušne peči tako glasno mlaska, so tudi konkretni razlogi. Zaradi ekološke govedine, okoliške divjačine, najboljših pridelkov od sosedov in izbranih od drugod se surove rezine Kristanovega karpača z bovškim sirom, namreč, tako sočno topijo v istrskem oljčnem olju, fazanovi pašteti se tako poda domača marelična marmelada, goveja juha ne diši po nedelji, temveč po mesnih štrukeljcih, jelen je s hruško v rdečem vinu, sočna fila domačega piščanca diši po pehtranu, ob špikani govedini v hrustljavem ovoju pa so tako dobri skutni štruklji, da si vsak, ki je sem gor prisopihal, naroči še sladke s tepko, vsi drugi pa ajdove z orehi.