Restavracija Mak

Zunaj roštilj, znotraj pa odklop

Nekje se le kuha, drugje pa tudi ustvarja. Ker nekje ne polnimo le želodca, temveč tudi možgane. Zato se nekje neha gostilna in se začne predstava. Ker nekje je ta predstava le kuharska, drugje pa tudi gledališka. Zato je s tem tako kot v gledališču, nekaterim je všeč, nekaterim pa ni. Ne reče se, torej, zaman, da je kuhanje (tudi) umetnost. O vsem tem razmišljaš, ko ne le ješ, temveč poslušaš, gledaš, čutiš in se čudiš v Maku. Ne pojdite tja le lačni, temveč še radovedni, a tudi potrpežljivi!

Restavracija za odklop, zato potrebuješ navodila za njeno uporabo! Krepek tisk: ne glej ne levo ne desno, ne prepusti se prvim vtisom, ne išči tistega, kar že poznaš, pozabi, kje si in odmisli vse, kar veš ali si prebral o dobrih gostilnah. Le prepusti se!

Drobni tisk: vnaprej se pozanimaj, čez koliko hodov se boš sprehodil, a upoštevaj, da se nikoli ne bo izšlo čisto po dogovoru. Čeprav ti ne bo nič jasno, ga nikoli ne vprašaj, kako se kaj dela ali koliko časa se peče. Nič ne bo povedal, pa še to tako tiho, da boš slišal le svoj: ”Kaj? Prosim?” Čeprav si lačen in je pred teboj toliko, nikoli ne začni jesti prej in po svoje. Vsak grižljaj ima pri Davidu svojo vrsto kruha in vsak okus ima svoj vrstni red mlaskanja. Čeprav gre vse v isto odprtino, nikoli ne jej z usti, temveč z glavo in srcem, nikoli ne okušaj le z jezikom, brez oči, ušes, nosu in rok. Čeprav si slišal marsikaj, nikoli ne poslušaj predsodkov, navad in opravljanj, ampak se raje prepusti pripovedi jedi, ki te obstreljujejo z okusi, aromami, teksturami, kombinacijami.

Pridi dobre volje in pozitiven, pozabi, da si naredil prekršek, ko si zavijal čez cesto, skoncentriraj se na okušanje in vse se bo zložilo v eno največjih kulinaričnih dogodivščin na Slovenskem!

Komentar ocenjevalca, 2015

Ker zgoraj ni bilo gostov, smo šli v klet. Ker v kleti še ni bilo zakurjeno, nas je zeblo. Ker je David govoril še tišje kot sicer, nismo vedeli, kaj smo jedli. Bilo je, torej, spet nepozabno!

Spomladi 2016 bo Mak star že pet let. Ko je začel, so mu vsi dajali le nekaj mesecev, preden bo pobegnil nazaj v tujino. Toda chef je rekel: ”To je zdaj moje. Od tukaj več ne premaknem!”

Zato je po že Makovih štirih letih in medtem ko se David pripravlja, da bo za petletnico Maka priredil večerjo kot je v Sloveniji še ni bilo. V Maribor bo povabil vse svoje svetovne-mišelinske chefe, pri katerih je delal! Torej: Palais Coburg, Dunaj, Christian Petz, 2 leti, Johanna Maier, Filzmoos, 1 leto, Tristan na Mallorci, Gerhard Schwaiger, 2 leti, La Balleza, Engadin, Boris Benecke, 6 mesecev, Vila Joya, Portugalska, Dieter Koschina, 2 leti. Ker je bilo še več krajših postaj, se bo do spomladi najbrž še koga spomnil, od Južne Afrike do danske Nome.

Res je čudež, kajne, da je Mak v Mariboru!

Čeprav so časi vse prej kot naklonjeni vrhunski kulinariki, še posebej v mestu pod Pohorjem, je David Vračko z znanjem, ki si ga je pridobil med desetletnim stažiranjem in izpopolnjevanjem v vrhunskih restavracijah po vsem svetu, s talentom in predanostjo dokazal, da so kontrasti lahko lepi in mogoči. Čeprav Maribor tega (še) ne zna ceniti in še manj jesti, je Mak preživel težko začetno obdobje in otoplil ambient, David Vračko pa ni dobil le žene in otroka, temveč tudi številne stalne goste. Po prvem letu je pred vrata postavil jajčni žar, po drugem je jedilnica dobila klavir, po tretjem mu je nemška ocenjevalka rekla ”slovenski meteor”, ker sta ji bili všeč ”preciznost ter igrivost”, po četrtem se je začel širiti v klet, po petem je v Maribor povabil vse svetovne mišelinske chefe pri katerih se je učil …

Še vedno so spredaj silosi nekoč industrijskega Melja, zadaj pa pokopališče nekoč cvetočega mesta, toda kar David Vračko kuha, je prihodnost! Zato se v Maka ne gre na slepo, nevede, mimojede ali lačen! Za to so vsi drugi. Za ta obisk pa se je potrebno pripraviti. Ker je Maku vsak dan drugačen in ker je vsak obisk novo kulinarično doživetje. S chefom vred!