Restavracija Mangrt

Za aktivne dobrojedce

Kaj boš naredil, ko te v stari gostilni, ki je bila nekoč znana po puranjih zrezkih na žaru v smetanovi omaki, novi chef pozdravi z ocvrtimi gamsovimi možgani na bučkinem cvetu, ti nato postreže z juho iz treh sirov, tolminskega, bovškega-ovčjega in lastno zorjenega kozjega, z danes nabranimi lisičkami, žena, ki je Japonka in jo je Tomaž Sovdat spoznal v kuhinji Hiše Franko, pa te posladka z mlečno marmelado z belo čokolado in karameliziranim gorskim medom?

Seveda, pozvonil boš pri sosednjih vratih, kjer piše Gorska roža, in prosil za prenočišče, da boš naslednji večer lahko poskusil še gamsove ajdove cmoke, ker so najprej kuhani, nato pa ocvrti, jabolka ob njih, ki so kuhana v jabolčnem kisu s pehtranom, pa se jim tako sladko-sočno-vitko podajo, da ni nobenega dvoma, kje boš preživel najlepši dopust.

Zato je glavna odlika Mangrta v tem, da si ga zapomniš! Zapomniš si maslo, gamsa, možgane, prepelico, čebulo, sire, parfe …, njihove nadokuse, Tomažev nasmeh, Yukino sramežljivost, nizka vrata, debele stene, loški biser, muzejski paviljon in ure, ki ne tiktakajo, a na mizah kažejo čas, da se je v slovenski vrhunski kulinariki od loških štrukljev do ajdovega cmoka veliko spremenilo!

Konkurenca intenzivnih počitnic v Logu pod Mangartom, odkar sta se v Mangrtovo kuhinjo preselila Japonka Yuki in njen Tomaž Sovdat, domačin iz bližnjega Kala-Koritnice, je vedno večja: sto slapov Loške Koritnice, pet v širino in kilometer v višino najširše (Loške) stene Julijskih Alp, tisoč petsto metrov višinske razlike kolesarskega vzpona na najvišjo slovensko cesto, na Mangart, in šest hodov v restavraciji Mangrt. Aktivni dobrojedci, kaj čakate?!