Restavracija Milka

Izkušnja užitka

Ko se živžav v Jasni utrudi, ko se prometni kaos na Vršiču odvozla in ko Prisojnik ter Mojstrovka pošljeta sonce spat, je na Milkini terasi čas za aperitiv, šabeso iz lešnikove vode, pečenega kvasa in bezga. Zraven David Žefran, ki se je učil od največjih svetovnih chefov iz knjig, ponudi obrezke jutranjega sira, polnjene s soljenim kivijem in grahovimi luščinami. Tako se začne izkušnja radovednega gosta, ki bo šla čez nekaj lepih ur v večni spomin z grizljanjem lešnikovih piškotov, ki se sproti pečejo z maščobo krškopoljca. Ni čudno, da je Milka, čim so jo odprli, že postala zvezd(ic)a!

Toda najbolj napak bi bilo Milko soditi po tem, da s svojo zavezanostjo odličnosti (le) izziva. Ne, njeni ‘ostanki’ najboljših sezonskih, lokalnih, alpskih in zaradi tromeje sploh ne le naših sestavin, so prave poslastice in ravno njena ‘nordijska’ skromnost, ko toliko prihrani, ne odvrže, nabere ter shrani, ustvarja to nalezljivo razkošje okusov, ki izziva, toda obisk.

Rdeča pesa je zabeljena z medvedovo zaseko, jagenjček pa z bučnimi semeni. Sestavine se ponavljajo, a zato, ker imajo tako kratko sezono, da so beli listi pora z okisanimi cvetovi vrtnice, zeleni pa s svinjsko glavo. Da je bohinjska postrv porabljena cela, romajo najboljši deli v pikantno kitajsko omako, malo slabši pa so malo-soljeni z dragocenim kaviarjem sibirskega jesetra. Ker škampov ni pod gorami, so njihove glave le za emulzijo stročjemu fižolu, in kjer bi vsi uporabili žlahtne ostrige, Žefran nadokus ustvari z navadnimi klapavicami in okopavanjem repinega strnišča. Kuharji, ki so se zaradi Milke z vseh koncev in jezikov priselili na Gorenjsko, na sprehodu nabirajo gorska zelišča, barman, ki ustvarjalno meša kot chef kuha, zbira breskove koščice, somelje, ki ima v vinski zbirki tudi avstrijske sakeje in slovenska piva, hladi rdeče vino, suho pa ponuja k sladicam …

A zato ni čudna Milka, temveč smo čudni mi, ker se čudimo. Ne le zvezdici, ki je šele ena, ne le ceni, ki pa je za rojstni dan, ne le kombinacijam in spremljavam, ki pa na koncu navdušijo. Milka dokazuje, da je v izkušnji vrhunskosti in odličnosti možno uživati na sproščen, prijeten, odgovoren in udoben način. Bolj čudno se sliši, bolj razumljivo je; bolj dovršeno in natančno je videti, bolj okusno je, bolj popolno, tehnično, visoko je skuhano, bolj globoko, raje in hitro se zajema. Tukaj, namreč, ne gre za lepe krožnike, arhitektonske oblike in brezzobe otipe, tukaj gre izključno za izkušnjo gosta, ki naj le uživa in ne pozabi.