Restavracija Milka

Doživetje odličnosti

Ko se živžav v Jasni utrudi, ko se prometni kaos na Vršiču odvozla in ko Prisojnik ter Mojstrovka pošljeta sonce spat, je na Milkini terasi čas za aperitiv iz kisle juhe in za grižljaje chefove odličnosti. Za enkrat v usta je preveč, za dvakrat je krhkost prevelik izziv. Ideje si sledijo brez ustaljenega sedežnega reda, ampak to radovednosti ne čudi, temveč jo buri, Ko Žefran niza svoje ideje, se le zdi, da so z vseh koncev in krajev, saj imajo najbolj pomemben skupni imenovalec – dobro je! Zato je vse domače, ne pa odtujeno, udobno, ne pa zapeto, poživljajoče, ne pa naporno, ob tem pa ves čas in v vsaki podrobnosti vrhunsko.

Čez nekaj lepih ur, ko je vse doživeto že nared za večni spomin in ko si ne želiš ničesar več, chef postreže še zadnjo nalogo, ki pa se zdi nerešljiva. Kako načeti še ta velik buhtelj? Prvi kos odtrgaš iz vljudnosti in namočiš iz radovednosti. Potem pa kar ne moreš in ne moreš nehati. Še prejšnji trenutek nisi hotel ničesar več, ta trenutek, ko si ves sladek in masten okrog ust, pa hočeš ponovno začeti. Ne, nisi lačen, si pa poln – doživetja!

Poln je spomin na tlačenko s hudodelskim rakom, ki ga je bilo zato potrebno zgristi kar v kuhinji; na venček rdeče pese in medvedove zaseke, s katerim je David podpisal svojo ustvarjalnost; na hrustljavi čolnič z bučo in svinjskimi ocvirki v jedilnici z razgledom od bistrega jezera do goratega neba, ko Milka dokaže, da je v izkušnji vrhunskosti in odličnosti možno uživati na sproščen, prijeten, odgovoren in udoben način. Bolj čudno se sliši, bolj razumljivo je; bolj dovršeno in natančno je videti, bolj okusno je, bolj popolno, tehnično, visoko je skuhano, bolj globoko, raje in hitro se zajema. Ko doživiš, spoznaš: večja godlja, boljše je!