Rizibizi

Novo-istrsko z razgledom

Takšen zaliv bi vsi radi imeli, na takšni mivki bi se vsi radi sončili, na takšni promenadi bi se vsi radi držali za roke. Zato se po tem Portorož prav nič ne razlikuje od bolj znanih, dražjih, bolj mondenih, bolj luksuznih in celo lepših morskih letovišč po celem svetu. Najbližje turkiznemu valovanju je, namreč, največ pločevinastega smradu, trgovskega kiča in turističnega (u)tripa.

Zato, kdor hoče več, drugače in s pogledom, morsko-kreativno in novo-istrsko, mora zaviti z glavne ceste pred Bernardinom ostro v hrib, kjer je čisto drugače kot le navaden – rizibizi.

Pozdrav iz kuhinje je v zeliščnem lončku. Stene so elegantno temne, z velikimi slikami ribjih okostij in glav. Restavracija je moderna, pogrinjki so damastni, postrežba profesionalna, chef pa nikoli ne pozabi na svojo visoko kapo, ko pri mizi predstavlja posamezne hode. Rizibizi ima ličen jedilni list, ki ponuja več tartufov in manj klasike od obalne konkurence, se zaveda sezonskih barv in izven sezone pričakuje tiste, ki si vzamejo čas, vsaj od treh hodov naprej.

Torej brancinov carpaccio s tartufi, gamberi na bučni kremi s tartufi, rižota acquerello s škampi in tartufi, če želite, zakaj pa ne, so lahko tudi na štrukljih. A tudi brez belih in črnih istrskih gomoljik je lahko zanimivo, ko so njoki z zajčkom, bela riba s čičerikino kremo, ličnice patanegre v cabernet sauvignonu, testeninske školjke z dimljenim brancinom. Pa še posebnost, deviško-mlado olivno olje iz chefovih stotih ankaranskih oljk!

Tako naravnim okusom morja kot nenaravnim okusom turizma kdaj prav pridejo kristalni krožniki s kremnimi pikami, degustacijski meni s črnimi in belimi tartufi ter vinska karta s tridesetimi stranmi.