Novi Vernik
Niso nove le temne mize z rjavimi pregrinjali in okrasti stoli z mehkimi nasloni, kar v Verniku nove generacije najbolj izstopi, je belo. Ko se domača in tradicionalna gostilna, še posebej, če je Gostilna Slovenija, opremi s tako finimi prtički, je njeno sporočilo jasno kot beli dan. Dobro kosilo se začne za lepo pogrnjeno mizo!
Pozdrav
Pozdrav iz kuhinje: domača jetrna pašteta na domačem belem kruhu z bučnimi semeni. Če je v pogrinjku domač sveži kruh v praktičnem celofanu, je pozdrav, na katerega gostu ni potrebno dolgo čakati, primeren razlog, da razdreš lepo zložen prtiček. To je primerna dobrodošlica v domači gostilni, ki se tudi z njo, in – pomembno – že takoj na začetku loči od generike, površnosti, množičnosti in slabe gostilniške prakse. Pozdrav iz kuhinje ni modna kaprica, temveč dobrodošlica, znak gostoljubja! Zato v domači gostilni zadošča kos dobrega kruha in na njem iskreni okus domače paštete. Tudi zato, ker ima ta kos kruha skrbno izbran ‘scenarij’ – postrežen je na keramičnem ‘herbariju’.
Črna redkev
Naribana črna redkev s štajerskim bučnim oljem, pohorska bunka, domača jetrna pašteta, vložena okisana zelenjava, jajček. Na deski je lep scenosled sezonskih in lokalnih jedi. Glavna je solatna črna redkev, ker je lokalna in sezonska posebnost. Nagrada je pohorska bunka, ker je še večja posebnost. Hišna je jetrna pašteta, ki jo že poznamo (pozdrav). In osvežilno je kislo zelje, ki ni fermentirano, temveč le barvno okisano, kar ga tudi naredi posebnega.
Govedina v solati
Esihflajš – mesna solata: kuhana lokalna govedina zmešana s čebulo in listnato solato. Na sezonskem jedilniku sta dve ‘spakedranščini’, ki pa sta na njem upravičeno. Na Štajerskem imamo pač radi na začetku esihflajš, na koncu pa apfelštrudl … In Vernikova govedina v solati je točno takšna – da jo imaš rad. Meso je mehko in sočno, ne pa suho in pusto, čebula je marinirana, vendar še dovolj pekoča, in ‘listnata solata’ je za esihflajš najboljša možna, čeprav regrat ne cveti jeseni. In ker je Vernik tradicionalna domača gostilna, si takšnega esihflajša še bolj vesel, saj veš, kje ga poiskati, ko se naveličaš neuspelih poskusov njegove ‘dekonstrukcije’ drugje. Na tej govedini sta celo okraska – trdo kuhano jajce in povsod prisotni kodrasti peteršilj – zato, ker nanjo sodita.
Bučna juha
Bučna juha iz hokaido buče iz Zrkovc, bučno olje, bučna semena. Najprej opaziš nov jušnik (keramika Manja Fürst). Nato opaziš, da si moraš bučno olje sam doliti. In nato moraš pohiteti, ker se bo kruh (z bučnicami) preveč razmočil. Sicer pa je to bučna juha, ki jo dobiš v jušniku zato, da si jo še enkrat naložiš. Bučna juha, brez katere ni jeseni. Za kar gre zahvala tudi temu, da ni ‘popravljena’ s smetano.
Goveja juha
Domača goveja juha z dnevno zakuho. Juho je skuhala govedina s Pohorja, v njej so domači rezanci in juha ima barvo, ki ni le od plavajočega korenja in peteršilja.
Kmečka pojedina
Vernikove “mrenke” (hišna klobasa v mrežici), domače kašnate klobase, pečena svinjska rebrca, pražen krompir, kislo zelje, kisla repa, zabeljen fižol. Vernikove koline so posebne! To je njihova glavna odlika. Če si je kmečka pojedina v drugih slovenskih gostilnah bolj ali manj podobna, pri čemer gostje izbirajo čustveno in odvisno od manj pomembnih podrobnosti, kot so začimbe, ki jim niso všeč, skorja, ki ni hrustljava, krvavica, ki je preveč krvava (…), je pri Verniku dovolj drugačna, da na tem tekmovanju ne sodeluje. Ima pač svojo kategorijo ‘mrenk’. Zanje pa je tako, da so ti všeč, ali pa ne.
Nadevan zajec
Hišna specialiteta nagrajena z zlatim kuharjem v Milanu. Zajec serviran s kvašenim žličnikom in skutinim štrukljem. Vernikova največja posebnost, specialiteta! Čeprav se tudi ta, kot se spomnimo, s časom spreminja. Kar je tudi prav. Še zmeraj je (domači) zajec, s stegnom, ki prepoznavno štrli, in mehkejšim prsnim delom, ki je še vedno polnjen s prepoznavnim nadevom iz mletega mesa. Omaka je všečno preveč smetanova, kar ni več po zadnji modi, toda saj je to zajec, ki je legenda.
Skutini štruklji so poudarjeno rahli, mehki in sočni, z dovolj testa, da so štrukljasto prožni in raztegljivi. Kvašeni žličnik pa je rojen za toliko omake, ki zato ni le zaradi nadeva. Da vse vseeno ni preveč močnato, gosto in težko, ter zaradi tega zastarelo, si je avtor domiselno in preprosto pomagal s korenjevimi rezanci. Vsekakor gre za hišno specialiteto, ki si jo zapomniš in se je spominjaš (da si jo želiš še kdaj).
Biskvitna grmada
Torta sestavljena iz vanilijeve kreme, domačih orehov, čokolade in rozin. Servirana s smetano in sladoledom. Ne vemo, kako je blejska grmada zašla na Štajersko, a vemo, da je v Bezeni boljša od kremšnite … Grmada je pač tista sladka ‘razsuta torta’, ki je povsod všečna, ker je sočna, raznolika, mehka, biskvitna, kremna, pisana, slojevita in alkoholizirana, zato zagotovo ni le blejska.
'Apfelstrudel'
Jabolčni zavitek z vanilijevo kremo in cimetom. Povsod je štrudelj celoletna sladica domačih gostiln, ki se temu primerno generično tudi pogreva. Čeprav ga imajo vsi, je pri redkih res posebnost. Pri Verniku pa je posebnost že zato, ker je (jabolčni) v sezonski ponudbi. In ker ima ob jabolkih v nadevu tudi skuto, je drugačen tudi zato, ker je takšen kot doma, kjer vedno kaj manjka, ali je premalo skute ali jabolk, zato se pač znajdemo. In to je pri tem ‘negostilniškem’ štrudlju odlika!
