Bistro Štorja

Fino in štorjasto

Sredi jote, ki je spodaj iz fižolove kreme, zgoraj pa repine pene, se skriva ocvrti cmok iz svinjskih parkljev, ušes in repov, ki so se kuhali v žolci. V tortelinu je že krvavica, a v omaki je še šalotka, ki se je kuhala v loju wagyu goveda iz notranjskega Viševka, in vse skupaj je v juhi iz ostrige in solkanskega radiča. Se da še bolj avtorsko? Seveda, odgovori chef Marko Stankovič z ričoto iz ješprenjčka. Vsi jo imajo radi, ker je tako prijetno kremasta, saj ne vedo, da je zaradi vampov, tako zabeljena, saj je z dimljeno postrvjo, in tako hrustljava, saj je ob praženih lešnikih na njej še čips, toda, ne povejte naprej, iz kuhanih ter zmletih vampov.

Brez skrbi, saj ni vse tako, a bodite srečni, da je takšnih avtorskih jedi – berite: intenzivnih, krepkih, polnih, prepoznavnih, kar divjih – v Štorji več kot kjerkoli drugje. Ker to je gostilnica, ki je v kleti, v Postojni, ki slovi po jami, brez prtov, toda s finimi prtički, z dolgo in kratko štorjo, toda brez strogih pravil, domačna in sproščena, ker je v njej vsega po malem, ko se prepletajo Notranjska in Primorska, nostalgija, barve stolov, dekorativnost slik in spomin steklenic, bistro, vinski bar, šank in degustacijski meni, prebarvan les, pritajena svetloba in kakofonija jedcev ob uigranosti Štorjinega kletnega ansambla (v njem sta še slaščičarka Anja Stankovič in somelje Miralem Junuzović).

Zato se ne čudi(š), če vmes dobiš še nekaj, kar se cedi po bradi, drobi po krilu in oblizuje(š) prste. Mehek bao in ocvrti možgani! Pa škampovo maslo, jagode, koleraba, vložen solkanski radič in juha rumene kolerabe z ingverjem, grenivko in kamilico. Fino in štorjasto hkrati, z rokami, usti in, dobesedno, možgani. Le kdo bi se Štorji uprl?