Domačija Ražman

Res je domačija

Ker je Ražman ob cesti, po kateri se je včasih več potovalo, ima na parkirišču, pod širokim napuščem, v zimskem vrtu in v več velikih jedilnicah preveč prostora. Ker je zato na jedilnem listu tudi preveč jedi, se je potrebno omejiti. Izbirno kot na domačiji, kjer vse delajo sami, prostorsko pa čim bližje kuhinji, ker iz nje sezonsko in istrsko diši. Na ta način je za lepo pogrnjeno mizo pomembno le, da imaš dovolj prostora za vse, kar nato sledi.

Ražmani izvirajo iz sosednje vasi Popetre, kjer imajo pet hektarjev vinogradov, predniki pa so tam imeli gostilno že 1885. Gostilno v Gračišču je kupil nono 1962 in v njej je ob belem in rdečem vinu ponujal še hišne mesnine. Ko je kmetijo prevzel sin Vladimir, so vina najprej dobila steklenice in nato čez leta še platinasto Decanterjevo medaljo. Gostilna je rasla in dobila prenočišča, trgovino, parkirišče, pizze, toda nekaj je ostalo – domačija!

Na domačiji pa ni kuharskih pravil, temveč so kulinarični običaji, ni chefovskih jedi, temveč so jedi tradicionalne, domače in preproste, zato tudi ni radovednih gostov, ki bi iskali, odkrivali in vplivali, temveč so le lačni gostje, ki so radovedni, kaj Ražman kuha zase, ne za njih. Zato so med Ražmanovimi istrskimi jedmi, ki so ‘značilne za nas in za ta letni čas’, vse mesnine še od nonovih časov doma sušene, fuži, ravioli in njoki so doma narejeni, olivno olje je lastno, en sin skrbi za penine in žganice, drugi pa za oljčnik in sadovnjak, polenta se vsaj eno uro kuha, ombolo pa vsaj dva tedna visi … Zato ga morate obiskati! Ne pa zaradi pic.