Domačija Šajna

Kraški naslov za sveže testenine

Šajna kuha, ne pa ustvarja. Za dobro gostilno je to tudi pogoj, saj ustvarjalnosti ne iščemo v tradicionalnih gostilnah in v njihovih borjačih. Na zaprto dvorišče kraške domačije, kjer nam nihče ne bo meril, koliko terana bomo popili, gremo, ker vemo, kaj bomo naročili; če ne, pa bomo malo pršuta, ki je od sosedov, kakšno pašto, ki je tukaj najboljša, in potem štrudelj, ki ima ravno sezono.

Ker tukaj burja najbolj piha, je čez cesto največja slovenska pršutarna, stara gosposka domačija pa je vzorčno obnovljena. V lopi je dovolj starin še za eno gostilno, v domačiji so stare slike na vsakem kamnu. Stoli so grajsko oblazinjeni in mize restavracijsko pogrnjene. Toda zid je visok in debel, zato se tri četrt leta vse dogaja pod murvo, ki se je razrasla že čez celo zaprto dvorišče.

Šajna je bolj gostilna kot domačija, oboji, Italijani, čeprav jih je vedno manj, in tujci iz vsega sveta, ki jih je vedno več, pa ne morejo brez škampov na buzaro, morskih divjakov iz pečice in dolgo uležanih florentincev za vsaj tri. Ampak Šajna je (tudi) Gostilna Slovenija, zato je to kraški naslov za sveže testenine pod murvo, po pršutu, če je rezan na roko, in z deci terana, če je sosedov, ter pred kraškimi štruklji, ki so vedno vzhajani, zato so Šajnini mehki, puhasti in nalezljivi. Gluhi, le z zelišči, so lahko ob mesu, orehovi pa po njem.